Uredil in objavil Dr. »Matica Slovenska« je pred tremi leti izdala poziv, naj se zbero in zabeležijo ljudski spomini na francoske čete. Storila je to v zavesti, da ljudsko sporočilo v marsičem izpopolnjuje suhoparne zgodovinske podatke. Žal, da se je to gradivo začelo prepozno zbirati. Tretji rod je že legel v grob, odkar je tuje gospostvo našemu narodnemu življenju zastavilo nove cilje. Le iz pripovedk starega deda ali babice je zvedel sedaj živeči rod o tistih burnih časih. Ni čuda, da so ljudski spomini že marsikje izgubili ostre konture in določne poteze in se vedno bolj gube v neki legendarni temi. Spomini na turške čase se stapljajo s poročili o Francozih. Vendar nabrano gradivo ne bode brez vrednosti. Marsikaj je tu živo in nazorno popisano, kar zgodovina komaj omenja. Seveda celotne slike o francoski dobi ti ljudski spomini ne nudijo. Preveč vrzeli je ostalo v krajevnih sporočilih, zlasti manjka podatkov z Notranjskega in Goriškega in tudi kar se je nabralo, se nanaša mnogo bolj na krvave boje, kakor na kulturno-zgodovinske razmere. Pred vsem bi kdo zaman iskal sledov ilirske ideje med tem narodopisnim gradivom. Bil je pač le omejeni krog Vodnikovih tovarišev in učencev, ki jih je vžgala in prepojila ta ideja. Ljudstvo je čutilo samo vojne nadloge in gospodarska bremena. Zato se o njih pripoveduje največ. - Vsekakor so ti spomini znamenit donos k zgodovini francoske dobe.
Boji leta 1809 in organizacija "deželne brambe"
Opetovano so se vršili krvavi boji s Francozi na naših tleh, tako že leta 1797., ko je general Mashena prodiral iz Italije čez Pontebo in Predel na Koroško, Bernadotte pa zasedel Ljubljano, in zopet leta 1805., ko je francoska armada slovenskim pokrajinam izžemala strašne vojne davke; leta 1809., ko je prišlo do okupacije »ilirskih provincij«, in slednjič leta 1813. Med temi boji so se zlasti krvavi dogodki leta 1809. globoko vtisnili ljudski duši. Vzrok je očiten. Dočim so se v drugih letih izvojevali boji med regularnim vojaštvom obeh držav in je bojna vihra divjala preko glav preprostega naroda, se je to leto ljudstvo samo organiziralo v »deželni brambi«, udeleževalo odpora proti nasilnemu tujcu. Tisti čas je zlagal Vodnik svoje brambovske pesmi in so nastajale na raznih krajih slične narodne popevke.
Takrat je prišlo do malih prask med francoskimi oddelki in posameznimi četami deželne brambe, do krvavih dogodkov v Črnem Grabnu, do ponesrečene vstaje na Notranjskem in v Beli Krajini. Nameravanega splošnega ljudskega upora po tirolskem vzorcu pa ni bilo. Največ je trpelo prebivalstvo po onih sovražniku izpostavljenih krajih, koder je vdirala francoska armada v avstrijsko ozemlje, namreč po krajih blizu Pontebe, Predela in Razdrtega. Ti so se bili trdovratni boji in vršili zanimivi dogodki, o katerih ve ljudstvo še dandanes mnogo povedati.
Utrdba na Predelu in junaška obramba
Posebno ogrožena točka je bil tedaj Bovec in avstrijska trdnjavica na Predelu, ki jo je junaško branil stotnik Herman s svojimi Hrvati. Francozi so bili pridrli po soški dolini in našli na Tolminskem le slab odpor. Deželne brambovce je vodil tamkaj grof Pompej Coronini, ki se pa ni mogel ustavljati sovražni premoči. Prišlo je do malih bojev pri Sv. Luciji in pri Kobaridu, potem so se pa brambovci umaknili na Gorenjsko. Francozi so upali hitro zavzeti Predel in se združiti pri Trbižu z ono vojsko, ki je prodiralo preko Pontebe. Toda zadeli so pri predelski trdnjavici na nepričakovan, trdovraten odpor; poleg tega pa jih je še mučilo občutljivo pomanjkanje živeža.
Ljudstvo je bilo svojo živino odgnalo v gore ali pa skrilo v stranskih soteskah in oddaljenih planinah. Ložani so imeli svojo drobnico skrito na Planji v Možnici. Na koroški strani so skrivali živino na Šortni (nad Rabeljskim Jezerom). Dva francoska vojaka, ki sta prodrla tja, sta morala svojo predrznost plačati s smrtjo. Umevno je, da Francozi, ki so bili zaradi živeža v veliki stiski, niso posebno obzirno ravnali s prebivalstvom. Kjerkoli so zasegli kako živinče, je moralo iz hleva. Nekemu posestniku so od 21 ovac pustili komaj tri. Drugi je že tekel francoski vojak z golo sabljo, da bi ju posekal. Na zapadni strani Loga, pod hribom Črnim Vrliom, so se Francozi utaborili, ubijali živino in kuhali. Krav, ovac in prašičev niso klali (zabadali), ampak so jim kar odsekali glave. Kadar jim je zmanjkalo drv, so kar slamo trgali s stehe in jo devali na ogenj. Domačini so jih prosili, naj pustijo vsaj glave njim, da si jih skuhajo v živež. Tudi sicer je prebivalstvo mnogo trpelo. Ložane so Francozi prisilili, da so jim pomagali porivati vozove čez Predel. Ker se trdnjava ni takoj podala, je prišla francoska armada vsled pomanjkanja živeža v hudo stisko. Ujetemu tvorničarju Mošiču iz Žabnice, ki je moral pri Francozih ostati štiri dni brez jedi, je general Serrsa na njegovo pritožbo pokazal kos črnega kruha na svoji mizi, rekoč, naj si ga polovico vzame, drugo polovico pa pusti njemu.
Štirikrat so napadli trdnjavico. Bila je sicer napravljena po večini le iz lesa in prsti, pa je vendar vsled hrabrosti svojih braniteljev uspešno zadrževala podiranje sovražnikov. Kadarkoli so navalili Francozi na njo, so zagrmeli sopovi iz trdnjave in med napadalci se je napravila velika drča. Ljudstvo pripoveduje, da je francoski general hotel stotnika Hermanna podkupiti. Nekega dne sta se baje sestala in se v znak prijateljstva poljubila. Toda vse prigovarjanje je bilo brezuspešno. Niti padec trdnjave Čalabaj pri Naborjetu ni mogel oplašiti pogumnih braniteljev. Za usodo trdnjave je bilo odločilno, da se je štirim stotnijam francoskih lahkih pešcev posrečilo, po ovinku priti do sedla Predela in od tod po skalovju in gozdu do nekih visočin, ki so bile nad trdnjavo. Pot čez tiste strme grape jim je pokazal neki pastir. Francoski vojaki so bili tedaj že tako sestradani, da so smukali listje, trgali travo in jo jedli. Ker so na poti nekateri popolnoma omagali, jim je pastir pomolzel kozo in jim dal piti mleka. Ko so pa došli na višino, je bila usoda trdnjave odločena. Začeli so goreče, smolnate vence metati na leseno streho in ograjo. Veter je razvnel plamen, ki se je hitro razširil na vse strani. Pa ko je gornji del trdnjave že gorel, so iz spodnjega še vedno grmeli streli in trumoma podirali goste čete napadalcev. Toda zaradi ognja in dima ni bilo več mogoče vztrajati.
Dasi so Francozi premagali odpor Avstrijcev pri Predelu, Razdrtem in Colu in zasedli slovenske pokrajine tostran Karavank, je bil njihov položaj v deželi vsled organizirane deželne brambe še vedno nevaren. Več mesecev se je prej ljudstvo bodrilo, naj z orožjem v roki brani svoje domovje proti nasilnemu tujcu. Kaj čuda, če je ta iskra še vedno tlela pod pepelom in se tu in tam razplamtela v obupen upor. Nič manj jih niso gnali k uporu veliki vojni davki v denarju in živilih, tlaka z živino in vozmi, ki je bila veliko hujša od tiste, ki so jo morali opravljati graščakom. Komaj so francoske čete zasedle deželo, že so morali kmetje od vseh strani voziti v Ljubljano pšenico, rž, seno, da napolnijo obsežne vojaške shrambe. - Vsak poizkus upora se je kaznoval po vojnem pravu. Dne 9. junija so Francozi zasedli vas Naklo na Gorenjskem. Nekdo je osumničil prebivalce pri poveljniku, češ, da nameravajo napad na francoske vojake in jim hočejo ugrabiti blagajno, ki je bila shranjena v neki hiši (»pri Zgubi«). Napačno je misliti, da je šlo pri znanih napadih na Francoze v Št. Ožbaltu in Trojanah le za navadna tolovajstva. Tu imamo ponesrečene poizkuse onega ljudskega odpora, ki ga je imela izvesti deželna bramba. Tudi niso napadi veljali le francoskim blagajnam, ljudska poročila nas učijo, da je prišlo še do drugih, večjih krvavih prask med domačini in francoskim vojaštvom.
Upor v Črnem Grabnu in okolici
Duša odpornega gibanja v Črnem Grabnu je bil šentožbaltski župnik Ivan Rozman. Vnemal je ljudi za boj in jim stavil hrabre Tirolce za zgled. »Kakor hitro se je raznesel glas, da pridejo sovražniki, so kmetje zapustili svoje hiše in se poskrili po hribih in gozdih. Ako so Francozi koga dobili doma, so zahtevali od njega, da jih je dobro pogostil, potem jim je pa še moral pomagati prevažati blago in ljudi. Voziti je bilo treba zelo hitro. Ker se je kmetu smilila živina, je hotel včasih počasneje voziti. Toda Francoze mu je iztrgal bič, ga neusmiljeno nabil in vrgel z voza. Nekoč je šla večja francoska četa preko Št. Ožbalta v Celje. Zahtevali so, naj jim prebivalci dostavijo v Smrkolovo hišo, kjer je bila pošta, dvanajst parov volov in bariljo vina. Ko so prišli, niso našli nič pripravljenega. Zato je poveljnik ukazal, naj gredo vojaki pol ure daleč naokoli in ugrabijo vse, kar jim pride pod roke. Ako ne dobijo v tem okrožju dovolj živeža, naj gredo eno uro daleč naokoli. Vojaki so to storili in penili po vseh okolici. Pri eni sami hiši so vzeli 12 prašičev. »Župnik je bil s prižnice oznanil, naj se zberejo kmetje in hlapci in udarijo na Francoze, češ, da ni greh, ker je papež Napoleona izobčil. - Vstaši so imeli svoje taborišče na hribu »Samoglav« med Št. Gothardom in Blagovico. Od tod so napadli posamezne francoske čete. Mnogi vojaki, ki so jim prišli živi v pest, so bili na mestu pobiti. Izkopali so najprej jamo. Potem sta dva kmeta privlekla ujetega sovražnika k njej in ga trdo držala. Tretji ga je udaril po glavi, in potem je bil precej zakopan. Žena nekega »generala« (poveljnika) je bila baje še živa zagrebena. - Pri Krašni so vstaši podžagali drevesa in jih na vrvi navezali, pa tako, da ni bilo nič mogoče zapaziti. Ko so Francozi prišli mimo, so kmetje pritegnili za vrvi, da je drevje padlo na cesto in mnogo sovražnikov zmečkali.
Največ vedo ljudje povedati o napadih na francoske blaginje. - Med temi je najbolj znan dogodek s štirimi oficirji, med katerimi sta bila tudi Boissac in Vernazz, prvi adjutant, drugi tajnik maršala Marmonta. Oficirji so bili pobiti. Slednji napad se je zgodil »pri Kristofiču« med Blagovico in Trojanami. Neki kmet z Vranskega je tedaj ugrabil Francozom železno kaso, v kateri je bilo baje mnogo zlata. Zakopal jo je na skrivnem kraju v gozdu, da ni nihče vedel za njo. Ko je pozneje zbolel in že ni več mogel govoriti, je kazal proti onemu kraju. Pa nihče ni razumel, kaj to pomeni. Njegov sin, ki je bil za imenovani napad še majhen, se je spomnil, da sta tedaj z očetom nekaj peljala v gozd. Prekopal je vse hribčke po okolici, pa ni našel ničesar. Krvavi dogodki so se v tistih časih zlasti pogosto vršili na št. ožbaltski pošti, kjer je bilo postajališče in prenočišče francoskih oficirjev in vojakov. - Nekega poveljnika je baje sam poštar s pomočjo nekaterih kmetov ubil. Ko je Francoz spal, so mu zadrgnili zanko okoli vratu in ga vlekli po stopnicah. Prosil je, naj ga pustijo pri življenju, ker ima ženo in štiri otroke doma. Pa vse ni nič pomagalo. V gozdu so ga pobili in še na pol živega zakopali. Mislili so, da bodo našli pri njem mnogo denarja, pa je imel komaj par sto goldinarjev za pot.
Posledica teh grozodejstev je bila stroga vojna sodba nad šentožbaltskimi kmeti in vsemi tistimi, ki so čuvali ljudi. Večinoma se je krivcem posrečilo pobegniti na Štajersko, ki je bilo pod avstrijsko oblastjo. Med temi beguni so bili: Anton Rozman, župnik iz Šent Ožbalta, Pavel Zore, »šolmašter« v Šent Gothardu, Ignacij Fajne, sodnik gamberške graščine, in mnogo kmetov. Pet obsojencev pa je bilo 31. Ne daleč od Trojan se je neki francoski častnik seznanil s kmetskim dekletom. Prihajal se je pogostoma v hišo njenih staršev, ki jim je dajal po večje vsote denarja, Manci, tako je bilo dekletu ime, pa je prinašal razna darila. Sčasoma se je v hiši popolnoma udomačil in tudi za silo lomil slovenščino. - Čez več časa, ko je že oficir odšel, povije Manca lepega dečka. Ko je otrok imel par let, pridrdra nekoč pred hišo krasna kočija, kakršne še ni bilo videti v vasi. Pripeljal se je oni častnik in z njim elegantno oblečena, prijetna gospa, ki je bila videti njegova mati. Ko gospa zagleda dečka, ki se je igral pred hišo na kupu peska, zakriči vsa srečna nekaj nerazumljivih besedi, pohiti k dečku in ga poljubi. Bil je neki popolnoma podoben očetu. V tem prihitijo iz hiše domači in začudeni pogledujejo tujo gospo, ki joka od samega veselja. Častnik, ki je bil civilno oblečen, pristopi med tem k Manci in ji ponudi tisoč zlatov kot odkupnino za otroka, češ, da ga hoče vzeti s seboj na Francosko in poslati v vojaške šole. Manca o te ponudbi ni hotela nič slišati in je s povzdignjenimi rokami prosila, naj ji ne vzamejo otroka, ker bi ne mogla živeti brez njega. Toda njene prošnje so bile zaman. Dečka so odpeljali na Francosko. Manco pa je ta izguba strašno zadela. Prebedela in prejokala je več noči in vidno hirala. Slednjič sklene, da gre za otrokom, da ga še enkrat vidi, predno umre. Odpravi se v oni smeri, v kateri je preje oddrdreča kočija. Odšla je, pa se ni več vrnila.
Upor na Dolenjskem in v Beli Krajini
Najobsežnejše podjetje kranjske deželne brambe leta 1809. je bil upor na Dolenjskem. Pričel se je na posameznih krajih že v juliju in avgustu in se pojavil s posebno silo meseca oktobra v Beli Krajini. V okolici Novega Mesta je spravil francosko posadko v resno nevarnost. Tudi tu je manjkalo ljudem pravega vodstva. »Leta 1809. je bilo hudo. Takrat je Francoz vse premagal. Naše je premagal pri Razdrtem in cesar mu je moral odstopiti dežele. Moški so morali takrat v »črno vojsko«. Vsem cerkvenikom je bilo naročeno, naj bijejo plat zvona, kadar pride sovražnik, da bodo ljudje skupaj drli in ga zapodili. Zato so bili Francozi na cerkvenike zelo hudi in so jih zasačili, da so bili plat zvona. Šmarijski »šolmašter« se je iz strahu pred njimi skril v tron za Mater Božjo. - Vendar Francoz v Šmariji ni nikomur nič žalega storil. Le nekaj mož je prisilil, da so mu kazali pot proti Škocjanu in Turjaku. Med tem pa so se zbrali dolenjski kmetje in so pognali francoske čete nazaj v Ljubljano. Bilo jih je le malo, kmetov pa veliko. Bežeči vojaki so večkrat streljali nazaj na kmete in marsikoga pobili. Uporniki so tudi Šmarčane silili, naj se jim pridružijo, pa niso hoteli. Ko je v vasi obležal neki francoski vojak, so ga celo spravili v Mokarjevo hišo in mu stregli. To je bila rešitev za Šmarje. Nekaj dni pozneje pride iz Ljubljane močna francoska četa z dvema topoma. Šmarijski dekan baron Gallenfels je sredi vasi pokleknil pred francoskega poveljnika in ga prosil, naj prizanese prebivalcem, češ, tukaj so mirni ljudje, uporni kmetje so prišli od dolnjih strani. Še več je izdalo, ko je tudi ranjeni vojak prosil usmiljenja za Šmarčane in mu pravil, kako so ga rešili in mu dobro stregli. Zato so Francozi Šmarjam prizanesli.
Niže doli okoli Sv. Rešnje je bil upor meseca oktobra. Pričel se je na Kočevskem in se razširil preko Poljan do Črnomlja in Metlike. Najprej so udarili na Francoze Poljanci. Ti so bili bojeviti ljudje, potomci nekdanjih Uskokov, privajeni vojski in ropu. Bili so pravi vragi, pravi neko poročilo, napol roparji, pred katerimi so bili tudi domačini v vednem strahu. Osmega oktobra so napadli po hišah stanujoče francoske vojake, po dva ali tri zvezali in jih pahnili v Kolpo. Kmalu potem je prišla mala francoska četa z …
Energijsko čiščenje doma: Sol kot starodavno sredstvo
Če ste že kdaj vstopili v prostor, ki se je zdel nenavadno napet, težak ali utrujajoč - ste verjetno začutili tisto, čemur rečemo negativna energija. Ta ni nujno mistična, pogosto gre za zgoščene čustvene vtise, stres, neskladja med ljudmi ali pa preprosto utrujeno atmosfero, ki se nabira skozi čas. Sol v sebi nosi lastnosti vpojnosti, stabilnosti in zaščite, zato se uporablja v številnih čistilnih ritualih - od Azije do Sredozemlja. Zakaj ravno sol? Sol je ena najstarejših snovi, ki jih je človek uporabljal tako za fizično kot tudi za duhovno zaščito. Preden začnete z ritualom, je pomembno, da se tudi mentalno in čustveno pripravite. To je najbolj preprost, a hkrati zelo učinkovit način energijskega čiščenja doma. Postavite jih v štiri kote vsakega prostora. Pustite stati 24-72 ur. Ne premikajte posodic. Po treh dneh sol previdno zavrzite v stranišče ali jo zakopljite. Namig: med čiščenjem lahko tiho ponavljate misel kot npr. "Energija, ki mi ne služi, naj se raztopi." Sol lahko uporabimo tudi kot zaščitno sredstvo, ne le za čiščenje.
V stanovanju ali hiši, v kateri prevladuje dobra energija, se boste počutili dobro in udobno, medtem ko se lahko v domu, ki je poln negativnosti ali zastale energije, počutite, kot da se utapljate. Bolj ko se stvari v domu kopičijo in poslabšujejo, bolj napeti ste. Če niste prepričani, s čim se spopadate, lahko izvedete preprost test z vodo: napolnite kozarec s soljo in čisto vodo, postavite ga na mesto, kjer se počutite najslabše v svojem domu, ter opazujte spremembe v vodi po štiriindvajsetih urah.
Spodaj bomo raziskali nekaj načinov, kako energijsko očistiti svoj dom in ustvariti spremembo energije:
- Pospravite dom in znebite se navlake: Znebite se nepotrebnih reči. Redno pospravljanje in preurejanje stvari v vašem domu je ključnega pomena. Pogosto pozabimo, kako hitro se stvari nakopičijo. Če čutite, da je stvari okoli vas preveč, je čas, da jih podarite ali vržete stran.
- Očistite prostor z žajbljem: Energijsko lahko očistite svoj dom s kadilom iz žajblja. Čeprav lahko sami izberete, katera vrsta kadila je najbolj primerna za vas in vaš dom, si ljudje pogosto izberejo prav žajbljevega. Sprehodite se skozi vsako sobo z odprtimi okni in vrati, medtem ko držite v roki kadilo.
- Čiščenje površin z vodo in soljo: Pripravite toplo vodo s soljo in pomijte vse površine. S tem boste odstranili prah, osvežili svoj dom in odpravili zastalo negativno energijo.
- Prižgite himalajske solne svetilke: Himalajske solne svetilke so ne le čudovite, ampak tudi koristne. Dobro je imeti eno v vsaki sobi.
- Dom okrasite s kristali in poldragimi kamni: Na voljo je veliko različnih vrst kamnov in kristalov, ki jih lahko izberete. Kristali namreč polepšajo prostor in obenem pomagajo ohranjati pretok energije.
- Ne dovolite vstopa ljudem, ki vam niso naklonjeni: Ne dovolite negativnim ljudem, da bi prinesli svojo negativnost v vaš dom. Vaš dom je vaša oaza in prostor, v katerem se morate počutiti udobno predvsem vi. Vstopa ne dovolite nikomur, ki bi vas lahko spravil v slabo voljo in vam želi škoditi, ker takšna energija ne sodi vanj.
- Poskrbite za dobre odnose: Zadnje, a najbolj pomembno pa je, kakšne odnose ustvarjate doma z družinskimi člani. To je nenazadnje glavna stvar, ki ustvarja v domu bodisi prijetno energijo ali slabo. Namenite več časa drug drugemu in se odkrito pogovarjajte.
Upoštevanje teh načel in redno energijsko čiščenje lahko pripomore k bolj harmoničnemu in prijetnemu bivalnemu okolju, kar je v skladu s starodavnimi praksami, kot je uporaba soli za čiščenje prostora.
tags: #pocitniska #hisa #silo #polje