Planinski vestnik, najstarejša še izhajajoča slovenska revija, je že 130 let neločljivo povezan z zgodbami, identiteto in miti slovenskega naroda, ki se od nekdaj zrcalijo v gorskih vrhovih. Njegova prva številka, ki je izšla 8. februarja 1895 kot glasilo Slovenskega planinskega društva, je pomenila trajno obliko zapisa planinske besede. Ta tradicija se nadaljuje, saj bo 12. februarja 2026 na 20. Festivalu gorniškega filma v Ljubljani premierno prikazan dokumentarni film "ZaPisane gore", ki obeležuje 130 let Planinskega vestnika. Ta večplasten in dinamičen prikaz poslanstva, zgodovine in sodobnega utripa revije ter ljudi, ki jo ustvarjajo s srcem, bo nedvomno navdušil ljubitelje gorništva.
Gore so bile za Slovence od nekdaj več kot le naravne tvorbe; bile so prizorišče zgodb, legend in mitov, kasneje pa so postale tudi nosilke narodne identitete in ogledalo časa. S preselitvijo planinske besede na filmski trak je ta dobila svoj obraz, gibanje in glas, kar dokumentira tudi omenjeni film. Tako se preteklost prepleta s sedanjostjo v bogati tapiseriji gorniške kulture, ki jo Planinski vestnik vztrajno soustvarja.
Imena gora, vrhov in dolin: Večna debata
Eno izmed pogostih žarišč debat med ljubitelji gora, ki se je preneslo tudi na forume in družbena omrežja, je nedvomno spor o poimenovanju gora, vrhov, planin in drugih krajev. Takšni spori, kot so tisti o Mangartu ali Prisojniku, pogosto izpostavijo raznolikost pogledov in narečnih posebnosti, ki so neločljivo povezane z našimi gorami. Udeleženci teh debat se pogosto strinjajo le v tem, da se ne strinjajo, kar pa ne zmanjšuje pomena teh pogovorov za ohranjanje lokalne identitete in razumevanje bogastva našega jezika. Te debate so odraz globoke povezanosti Slovencev z njihovim goratim okoljem.
Potepanja po svetu in bližnjih gorah
Planinski vestnik bralce redno vabi na raznolika potepanja, tako po oddaljenih deželah kot po bližnjih slovenskih gorah. Februarja je denimo tema meseca "Potep po svetu", ki bralce popelje na himalajske enoslednice, v Azerbajdžan, v vertikalo Armenije in na vulkansko goro na Baliju. Poleg teh eksotičnih destinacij pa revija redno predstavlja tudi manj znane kotičke naših Alp, kot so Karnijske predalpe v dolini Tramontina, Montaž v prezrtem Turnu nad Cijanerico, bližnji Kamniški vrh ter Vipavska dolina.
Posebno pozornost namenja tudi naravnim pojavom in zanimivim raziskovanjem. Tako so v enem izmed člankov obravnavani alpski ledeniki, njihovo spremljanje in upravljanje, ter raziskovanje v Jezeru v Ledvički. Baška grapa je prepoznana kot nova članica Gorniških vasi, kar poudarja njeno vrednost za planinski turizem.
ZaPisane gore, 130 let Planinskega vestnika | dokumentarni film
Oprema, osebne izkušnje in nepričakovana srečanja
Revija se dotika tudi praktičnih vidikov planinstva, kot je na primer pomen dobre opreme. V spominih na dijaška leta je izpostavljena želja po nahrbtniku, ki je bil takrat težko dosegljiv luksuz. Ta zgodba pripoveduje o skromnih začetkih, o iskanju ugodnih rešitev in o neprecenljivi vrednosti podarjene opreme, ki odpira vrata novim doživetjem. Nahrbtnik postane simbol svobode in možnosti raziskovanja, nosilec spominov in doživetij, ki jih avtor posveča svojemu preminulemu bratu.
V reviji najdemo tudi opis izjemno slikovitega vzpona na Triglav, kjer avtor opisuje svoje srečanje s profesorjem, ki je bil "hud hribolazec" in je znal plezati "na vse načine". Ta anekdota poudarja človeško razsežnost planinstva, kjer se srečujejo različne generacije in izkušnje. Opisan je tudi nepričakovani dogodek med vožnjo s poštnim vlakom, kjer se je vnela prava drama med lastnico psa in mladim kmetom, kar priča o tem, da se življenje v vsej svoji raznolikosti odvija tudi na poteh med gorami.
Vzponi, sopotniki in nepričakovana doživetja
Potovanja po gorah so pogosto polna nepričakovanih izzivov in srečanj. Avtor v enem izmed odlomkov opisuje svoj načrt vzpona na Klek, ki se zaradi tehničnih težav z vlakom spremeni. Med potjo sreča različne sopotnike, od postaranih turistov z vodniki do ljubkovalcev psov, kar ustvarja sliko raznolike družbe, ki se znajde na skupni poti.
Posebej zanimiv je opis srečanja z lokalnim prevoznikom, ki s svojim "rumeno obarvanim landaverjem" prevaža turiste. Ta dialog pokaže na različne poglede na čas in vrednost, saj avtor kljub ponudbi vina zavrne počasno vožnjo, češ da bi jo v istem času zmogel prehoditi peš. Ta kratka interakcija podčrta individualne prioritete in odnos do časa v gorah.
Prek gora, dolin in ledenikov: Pogum in občudovanje
Avtorjevo potovanje ga vodi čez goro Izel, kjer izbere najbolj strmo pot, ki jo opisuje kot "najkrajšo pot na najbolj solnčni strani". Kljub naporu in vročini ne pozabi na lepoto okolice, na "zeleno Lienško ravan" in "divje Dolomite". Njegova pot ga nato vodi nazaj na Koroško, kjer ga pozdravljajo "bleščeči ledeniki kakor stari znanci".
Opis doline Molne je nostalgičen; kljub minljivosti časa se tam še vedno "drevi Molna svoje bele valove" in "slap Jungfernsprung še skače po temni granitni steni". Posebno doživetje je pogled na Klek z mostu čez Fleissbach, kjer se gora prikaže v "orjaškemu srebrnemu stožcu". Avtorju uspe premagati časovno stavo in že ob polšestih prispe do Schoberja, kljub "pripekajočemu soncu in dobro natrpanemu nahrbtniku".
Noč pod zvezdami in vzpon na vrh
Večerni mrak, ko se "črede vračajo s paše", avtorja spremlja do kapelice sv. Brikcija. Nebo se razsvetli z "veliko obločnico", ko "iza gora privesla mesec" in se prikaže "nešteto zvezd". Pogled na "biserno Pastirico" pod nočnim nebojem je nepopisno krasen, kot "širok veletok", katerega valovi se "svitajo v srebrnih žarkih blede lune". Tišina, ki jo moti le "šumenje valov", mu daje občutek miru in samote, ki jo je iskal.
Občutek strahu se prepleta z občudovanjem ob pogledu na "Veliki Klek", ki se vzpenja iz ledenih Pastiričnih valov. Vsa okolica je pokrita s snegom in ledom, kar ustvarja občutek "najbolj zapuščenega, na najsamotnejšem kraju sveta". Ta samota pa ne povzroča strahu, temveč "napolnjuje srce s sladkostjo", ki jo doživlja le tisti, ki pobegne iz vsakdanjega vrvenja. Avtor čuti, da se je v tem trenutku popolnoma spremenil, da živi le za ta trenutek in užitek, po katerem je hrepenel.
Sprevodnik po ledeniku in spopad z naravo
Zgodaj zjutraj, ob dveh, se avtor z vodnikom Petrom odpravi na pot. V začetku jima je dovolj mesečina, nato pa se prične zahteven vzpon. Spust na Pastirico je strm, a ledenik ni "nevaren", razen ene širše razpoke. Pot po ledeniku je opisana kot hoja po "ravnokar razorani njivi", saj se "ledeni valovi ulivajo navzdol skoraj vzporedno".
Ko prispejo na desni prod, se v somraku pot pokaže kot "nerodna", saj je treba paziti, da se ne "vtakne noga v kako razpoko med skale". Pečine, ki jih je led in mraz "odtrgal" z vrha, se premikajo proti Sv. Krvi. Po napornem preplezanju "zelo strme stene" in začetnemu plezanju po ledeniku, kjer se sneg ne more obdržati, se morata ponovno povzpeti na ledenik, ki je "jako strm in razpokan".
Med počitkom na skali se že svita. "Zarja, ki je robila ostri vrh Kleku, je naznanjala prihod presvetlega gospoda solnca." Vzhod sonca v gorah je opisan kot "krasen". Ko vodnik pripne avtorju dereze in ga naveže na vrv, se prične zadnji del vzpona. Pot je strma, "posebno prijetno ni bilo", saj je avtorju "kapljal pot od brade", čeprav je pihala "mrzla jutranja sapa". Zaradi mraza so se mu "potne kaplje sproti na obrazu zmrzovale", iz brade in las pa so mu štrlele "ledene sveče". Ta opis poudarja surovost in lepoto gorskega sveta, kjer se človek sooča z naravo v njeni najčistejši obliki.