Zgodba, ki jo je Umberto Eco spletel v svojem romanu "Otok prejšnjega dne", nas popelje v nemirno sredino 17. stoletja, obdobje, zaznamovano z velikimi pomorskimi odkritji, znanstvenimi preboji in neusmiljenimi boji za prevlado. V ospredju je usoda mladega Italijana Roberta de La Grive, ki se po brodolomu znajde v nepredstavljivi situaciji - kot edini preživeli na zapuščeni ladji, zasidrani v neposredni bližini skrivnostnega otoka, ki leži onkraj magične meje 180. poldnevnika. Ta geografska posebnost postane ključ do ključne teme romana: koncepta časa, njegove relativnosti in vpliva na človeško dojemanje resničnosti.
Brodolom in neizbežna usoda
Leto 1643. Mladi piemontski plemič Roberto de La Grive, ki je v službi francoskega dvora deloval kot vohun na angleški tajni raziskovalni odpravi, se znajde sredi Tihega oceana. V silovitem viharju njegova ladja Amarilis potone. Roberto, ki ne zna plavati, se obupani oklene kosa lesa in po več dneh boja z naravo ga morski tokovi naposled zanesejo do druge, na videz zapuščene trijambornice, imenovane Daphne. Ko se povzpne na njeno krov, spozna, da je ladja zasidrana v prelivu med dvema otokoma. Ker pa je neizkušen v plavanju in ga ovirajo bližnja srečanja z nevarnimi morskimi tokovi, koralnimi grebeni in celo strupeno ribo, se zaveda, da je postal ujetnik ladje, ki se nahaja le lučaj od obale skrivnostnega otoka. Ta bližina pa ne predstavlja zgolj geografske, temveč tudi časovno oviro, saj otok leži onkraj 180. poldnevnika, kar pomeni, da je otok prejšnjega dne.
V iskanju 180. poldnevnika: Znanost in alkimija
Na ladji Daphne Roberto ni sam. Tam namreč sreča jezuita, ki je bil poleg tega tudi astronom in učenjak, izveden v mnogih vejah znanosti. Ta je bil edini preživeli član posadke Daphne, ki se je po sreči v nesreči izognil ljudožerski požrtiji na kopnem. Posadka ladje Daphne je, podobno kot raziskovalci z Amarilis, skušala odkriti način, kako meriti zemljepisno dolžino in najti t.i. "Punto Fijo", točko, skozi katero teče zmuzljivi 180. poldnevnik. To je bil čas, ko sta alkimija in kemija še hodili z roko v roki, ko so rane zdravili s skrivnostnim "prahom privlaka", ko je Galileo še štel Jupitrove lune, in ko je bil človek na pragu spoznanja, da se vesolje ne vrti več okrog Zemlje, temveč Sonca. Jezuit, ki je globoko prepričan, da sta z Robertom usoda naplavila ravno ob tem ključnem poldnevniku, med enim od svojih zabavnih predavanj ponazori tudi, od kod je v biblijskem potopu prišla vsa voda: "Na tej točki zemlje je neka linea, od katere je na to stran dan potem, na ono pa dan prej. Pa ne le opolnoči, temveč tudi ob sedmih, desetih, ob vsaki uri! Ergo je bog iz tega brezna včerajšnjo vodo (ki jo lahko vidiš dort) vzel in jo na današnji svet izlil, pa spet naslednji dan et cetera! Sine miraculo, naturaliter!" Njegova ladja, čeprav dobro založena z živili in celo z živalmi v kletkah, kar spominja na Noetovo barko, za jezuita predstavlja ječo, saj ga loči od kopnega, ki je tako blizu, a hkrati tako nedosegljivo.
Notranji boji in sanje o ljubljeni Dami
Roberto, ki je v bolezenski mrzlici po srečanju s strupeno ribo doživel halucinacije, sanja, da mu je ljubljeno Damo ugrabil njegov zlobni brat dvojček. V sanjah jo je odpeljal na odprto morje, kjer je, podobno kot Roberto, doživela brodolom in zdaj umira na drugi strani istega otoka. Ker ne more do nje, Roberto sklene, da bo pustil, da ga tok odnese vzdolž meridijana proti obzorju in ga tako zadrži v brezčasju. Njegova želja je, da bi se čas zanj ustavil, s čimer bi se ustavil tudi na Otoku, s tem pa bi se preložila tudi Lilijina smrt v neskončnost, saj je bilo vse, kar se ji je dogajalo, odvisno zgolj od njegove volje pripovedovalca. S tem se Roberto zateče v stanje, ko "bi se na gladini zleknjen prepustil toku s pogledom, uprtim v nebo, ne bi nikoli več videl premikanja sonca: lebdel bi na tistem pragu, ki ločuje današnji dan od prejšnjega, zunaj časa, v večnem poldnevu." Ko je izgubil tako očeta kot sebe v vojni s preveč pomeni in z nobenim, se je Robert naučil videti vesoljni svet kot krhek splet ugank, za katerim ni bilo več Avtorja; če pa je že bil, je bil videti izgubljen v obnavljanju sebe s preveč zornih kotov.
Od vohuna do filozofa: Enciklopedija duha časa
Roman "Otok prejšnjega dne" je več kot le pustolovščina. Je enciklopedičen prikaz duha časa sredine 17. stoletja, obdobja, ko je bil človek na pragu spoznanja, da se ne nahaja več v središču kreacije. V vesolju, ki se ne vrti več okrog Zemlje, je človek postal zgolj zato, ker misli, in samo to, kar misli. Roberto, ki se je iz vrveža tridesetletne vojne, v kateri je skušal slediti viteškim idealom, znašel v lagodnem življenju pariškega salonskega filozofa, nato pa v nemilosti kardinala Richelieuja in nazadnje v nehvaležni službi kraljevega vohuna na ekspediciji v Tihem oceanu, premišljuje o svoji usodi. Njegova zgodba, ki jo nadaljuje v dnevniku, je pot od vojnega konflikta do intelektualnih salonov, od plemiškega porekla do prisilne službe, ki ga je ponesla na drugi konec sveta. V tej negotovi situaciji, ko se sooča z lastno minljivostjo in iskanjem smisla, se Roberto zateka k premišljevanju o svoji usodi in o naravi resničnosti.
Umberto Eco: Med znanostjo in fikcijo
Umberto Eco, avtor svetovne slave, ki jo je dosegel z romanom "Ime rože", je bil pred pisateljsko kariero ugleden znanstvenik, eden vodilnih teoretikov na področju semiotike in komunikacijske teorije. Njegova dela pogosto prepletajo filozofske, zgodovinske in semiotične teme, kar se odraža tudi v "OtoK prejšnjega dne". Roman tako ponuja vpogled v znanstvena spoznanja 17. stoletja, hkrati pa raziskuje kompleksne filozofske teme, kot so narava časa, identiteta in iskanje smisla. Eco sam je poudarjal, da njegove knjige niso nujno težko razumljive, temveč bralcu ponudijo ključ do razumevanja. "Mislim, da stvari prav banaliziram," je dejal. "Zapišem nekaj težavnega, vendar dam bralcu ključ, s katerim lahko odklene skrivnosti." Njegov tretji roman, "Otok prejšnjega dne", ki ga je v slovenskem prevodu Vasje Bratine izdala Mladinska knjiga, je tako še en dokaz njegovega mojstrstva v prepletanju znanstvene natančnosti in literarne domišljije.
