Dragoslav Šekularac, rojen 8. novembra 1937 v Štipu, je bil nogometaš, katerega ime odmeva skozi zgodovino jugoslovanskega nogometa kot simbol izjemne spretnosti, neustrašnega nastopa in nepozabne karizme. Njegov vzdevek "Šeki" je postal sinonim za nogometno umetnost, ki je navduševala množice in pustila neizbrisen pečat tako v klubu OFK Beograd kot v jugoslovanski reprezentanci.
Zgodnji koraki in vzpon na vrh
Šekularac je svojo člansko kariero začel pri zgolj 17 letih, 6. marca 1955, v dresu Crvene zvezde, pod taktirko trenerja Milovana Ćirića. Vendar pa je prava prelomnica prišla v sezoni 1955-56, ko si je Šeki zagotovil mesto v prvi ekipi in postal ključni igralec moštva, ki je prepričljivo osvojilo naslov jugoslovanskega prvaka. Že v naslednji sezoni, 1956-57, je osemnajstletni Šekularac debitiral za člansko reprezentanco. V zimskem premoru lige je novembra in decembra 1956 zastopal FNRJ na Olimpijskih igrah v Melbournu. Kljub povečanim pritiskom in odgovornostim je odigral še eno sijajno prvenstveno sezono, ki je Crveni zvezdi prinesla nov naslov prvaka.
Uspeh ni ostal neopažen, saj je trener Ćirić sprejel ponudbo S.S. Lazio. Na njegovo mesto je prišel Miša Pavić, ki je Šekularca že vodil v mladinskih selekcijah kluba. Čeprav ta sezona ni bila posebej uspešna, tako ekipno kot individualno, se je Šekularac soočal z vse bolj okrepljeno obrambno igro nasprotnikov, kar je pomenilo več udarcev in prekrškov med igrami. Kljub temu pa je v sezoni 1958-59, kljub nadaljevanju težav s poškodbami, Šekularac, ki je bil že priznana zvezda lige, popeljal svoje moštvo do dvojne zmage v prvenstvu in pokalu, obakrat na račun večnega rivala FK Partizan.
Prestop v Juventus in nepozaben incident
Leta 1959, po osvojitvi dvojne kune z Crveno zvezdo, je italijanski industrialec Gianni Agnelli vložil znatna sredstva, da bi 21-letnega Šekularca pripeljal v Juventus. Ta prestop je bil velik korak v njegovi karieri, saj je dobil priložnost igrati v eni najmočnejših lig na svetu. Vendar pa je Šekularčeva kariera zaznamovana tudi z manj prijetnim dogodkom. Jeseni 1962 je bil namreč udeležen v neslavnem incidentu na igrišču, ko je med prvenstveno tekmo napadel sodnika Pavla Tumbasa.
Pot po Južni Ameriki in vrnitev v Jugoslavijo
Po kratkem obdobju v Italiji je Šekularac svojo kariero nadaljeval v Kolumbiji, kjer je pet sezon igral za Independiente Santa Fe, preden je prestopil k Millonarios iz Bogote. Njegova prisotnost v Južni Ameriki je pustila sled, saj je bil tam cenjen zaradi svoje edinstvene igre.
Vrnivši se v Jugoslavijo, je Šekularac nadaljeval z igranjem na najvišji ravni, čeprav je bil že v poznih letih svoje kariere. Njegova sposobnost, da je kljub letom in morebitnim poškodbam še vedno navduševal z igro, je pričala o njegovem izjemnem talentu.
Reprezentančna kariera in olimpijske igre
Na mednarodnem prizorišču je Šekularac prav tako pustil svoj pečat. Pri rosnih 18 letih je 30. septembra 1956 debitiral za jugoslovansko reprezentanco. Bil je član ekipe, ki je osvojila srebrno medaljo na Poletnih olimpijskih igrah v Melbournu leta 1956. Sodeloval je tudi na Svetovnih prvenstvih leta 1958 in 1962. Njegova igra na teh tekmovanjih je bila pogosto izpostavljena kot ključni element jugoslovanske ekipe. O eni izmed njegovih najboljših tekem je dejal: "Se spomnim tiste tekme? Do danes jo sanjam. Imeli smo veliko ekipo, ki je osvojila srca francoskih navijačev. Proti domačinom sem sodeloval v eni najboljših tekem v zgodovini nogometa. Bil sem prepričan, da bo trofeja v naših rokah. Proti Rusom nismo imeli sreče. Tako je bilo tudi v finalu. Spomnim se, da smo zgrešili nekaj priložnosti in da so Rusi včasih med tekmo bili popolnoma inferiorni. Tisti Ponedelnik pa je bil neusmiljen."
OFK Beograd: Srce in duša "Romantikov"
Čeprav je Šekularac igral tudi za Crveno zvezdo in Juventus, je njegov najbolj prepoznavni klub postal OFK Beograd, znan tudi kot "Romantiki". V času, ko je OFK Beograd dosegal svoje največje uspehe, je bil Šekularac ključni igralec, ki je s svojimi potezami in vodstvom navdihoval soigralce in navijače. Njegova sposobnost, da je z neposredno in domiselno igro privabljal množice, je bila legendarna.
OFK Beograd, ustanovljen leta 1911, je v svoji zgodovini gostil številne legendarne nogometaše, vključno z Mošo Marjanovićem, Aleksandrom Tirnanićem, Dragoslavom Šekularcem ter kasneje Aleksandrom Kolarovom in Branislavom Ivanovićem. Kljub temu pa se je klub v zadnjih petnajstih letih soočal s finančnimi težavami. Obveznosti do davčne uprave so dosegle znatne zneske, klub pa je računal na prihodke od Nogometne zveze Srbije, prodaje igralcev in sponzorjev.
Šekularčevo obdobje v OFK Beogradu je bilo zaznamovano s številnimi uspehi, vključno z uvrstitvijo v finale pokala Intertoto in drugimi pomembnimi dosežki. Njegova igra je bila polna ustvarjalnosti, tehnične dovršenosti in neprecenljivega samozaupanja, kar ga je uvrščalo med največje "šovmene" in privabljavce množic v zgodovini jugoslovanskega nogometa.
Zapuščina in vpliv
Dragoslav Šekularac je bil verjetno prva športna superzvezda v Jugoslaviji, katere slava je presegala športne meje. Njegova osebnost, stil igre in karizma so ga naredili za ikono. Leta 2011 je skupaj s srbskim športnim novinarjem Jovo Vukovićem izdal avtobiografijo z naslovom "Ja, Šeki", ki podrobno opisuje njegovo bogato kariero in življenje.
Njegova igralska sposobnost je bila izjemna. Bil je hiter in spreten z žogo, prikazoval je ustvarjalne veščine, ki so pritegnile pozornost. Z vrhunskim samozaupanjem in brezhibno tehnično sposobnostjo je bil eden največjih "šovmenov" in privabljavcev množic v zgodovini jugoslovanskega nogometa.
Šekularac je bil tudi strasten šahovski igralec, kar je morda odražalo njegovo strateško razmišljanje na nogometnem igrišču. Njegova zapuščina živi v spominih navijačev, legendarnih tekmah in vplivu, ki ga je imel na generacije nogometašev. Njegov prispevek k OFK Beogradu in jugoslovanskemu nogometu je neprecenljiv, zato si zasluži mesto med največjimi legendami tega športa.
Dragoslav Šekularac "Šeki" --Best goals & skills--
V svoji karieri je Šekularac igral pomembno vlogo v klubu OFK Beograd, ki je bil ustanovljen leta 1911. Ta klub, ki je v svoji zgodovini gostil legendarne igralce, kot so Moša Marjanović, Aleksandar Tirnanić, Dragoslav Šekularac, Aleksandar Kolarov in Branislav Ivanović, se je soočal s finančnimi težavami že pred petnajstimi leti. Zato bi skupščino tega športnega društva morali sestavljati Stefan Babović, Kostadin Terzić, Momčilo Minić, Stevica Kuzmanoski, Balša Terzić, Nikola Harambašić, Nenad Đorđević, Lazar Babović, Nikša Terzić in Dejan Terzić. Presek stanja skupnih dolgov, ki je bil narejen 30. junija, je pokazal, da so obveznosti do davčne uprave dosegle znesek 109 milijonov dinarjev glavnice in 122 milijonov dinarjev obresti. Kar zadeva prihodke, iz katerih bi bilo treba poplačati upnike, OFK Beograd računa na denar od Nogometne zveze Srbije, od prodaje igralcev in od sponzorjev.
Medtem ko je OFK Beograd nosil ime "Romantikov", je bil Dragoslav Šekularac utelešenje te romantike na igrišču. Njegova igra ni bila le učinkovita, ampak tudi estetsko dovršena, polna presenečenj in nepredvidljivih potez, ki so navduševale gledalce. Njegova sposobnost, da je z eno samo potezo obrnil potek tekme ali dvignil na noge cel stadion, ga je postavila v sam vrh jugoslovanskega nogometa.
Šekularac je bil tudi del ekipe Crvene zvezde, ki je v zgodnjih letih svojega obstoja osvojila prve naslove prvaka. Crvena zvezda, ki je bila ustanovljena februarja 1945, je postala eden najuspešnejših klubov v Jugoslaviji in na Balkanu. Do leta 2008 je bila po anketah najbolj priljubljen nogometni klub v Srbiji, s 48 % podporo prebivalstva. Ima veliko privržencev v drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah in med srbsko diaspore. Njihovi glavni rivali so bili vedno Partizan. V prvih petnajstih letih obstoja je Crvena zvezda osvojila eno srbsko prvenstvo, šest jugoslovanskih prvenstev, pet jugoslovanskih pokalov, en Pokal Donave in dosegla polfinale Pokala evropskih prvakov v sezoni 1956-57. Med največjimi igralci tega obdobja so bili Kosta Tomašević, Branko Stanković, Rajko Mitić, Vladimir Beara, Bora Kostić, Vladica Popović, Vladimir Durković in prav gotovo Dragoslav Šekularac.
Še posebej pomemben je bil Šekularčev prispevek k jugoslovanski reprezentanci. Njegova prisotnost v ekipi na Olimpijskih igrah v Melbournu 1956 in na Svetovnih prvenstvih 1958 in 1962 je bila ključna. Njegova igra je bila polna nepredvidljivosti in ustvarjalnosti, kar je nasprotnikom povzročalo velike težave. Njegov način igre je bil edinstven in ga je ločil od drugih igralcev tistega časa.