Triglavski narodni park, osupljivo kraljestvo Zlatoroga, je svet mogočnih vrhov Julijskih Alp, v katere so vrezane globoke zelene doline. Je svet skrivnostnih zelenih gozdov ter visokogorskih pašnikov in planin. Je svet kristalno čistih voda, ki polnijo potoke, reke in jezera. Krasi ga bogata biotska pestrost, po drugi strani pa ga bogati simbioza človeka in narave, ki se kaže v kulturni krajini in tradiciji. Lepota in bogastvo naravnega okolja sta neprecenljiva, a zato toliko bolj občutljiva. Vsako neodgovorno ravnanje ima lahko nepopravljive posledice. Nenazadnje vstopamo v dom živali in rastlin, ki živijo v tem okolju, in tudi vi najbrž ne bi bili veseli gostov, ki bi se v vašem domu vedli neprimerno, kajne?
V parku se nahaja skoraj polovica vseh živalskih vrst Slovenije in okoli 1.600 rastlinskih vrst, kar ga uvršča med biotsko najbogatejša območja v Evropi. Med temi vrstami najdemo tako tiste z veliko razširjenostjo kot tudi endemične vrste jugovzhodnih Alp, nekatere pa so bile doslej najdene samo na območju parka. Čeprav v kratkem pregledu ni mogoče obravnavati vsega živalstva, so tu omenjene samo tiste živali, ki jih srečujemo najpogosteje, in tiste, ki so glede na razširjenost, način življenja, endemnost ali kako drugače pomembne in zanimive. Še vedno pa je nekaj živalskih skupin, ki so slabo preiskane.
Soočanje z naravo: Strah pred velikimi zvermi in resnične nevarnosti
Tako otroci kot odrasli, ki obiščejo Triglavski narodni park ali naše dogodke, nam pogosto zastavijo vprašanje, katera je najbolj nevarna žival v gozdovih Triglavskega narodnega parka. To vprašanje nam je, ko smo učence v časopisu Skupnosti šol Biosfernega območja Julijske Alpe pozvali k sodelovanju, zastavil tudi Luka: "V zadnjem času se veliko govori o napadih volkov in medvedov. Starši vedno, ko kam gremo, 'težijo', da se je treba zaščiti pred klopi in komarji."
Naši sodelavci odgovarjajo: "Čeprav se ljudje pogosto bojimo velikih zveri, kot so medvedi in volkovi, ti niso tako nevarni, kot si morda mislimo. Medvedi letno napadejo le v enem do dveh primerih, večinoma takrat, ko se počutijo ogrožene ali branijo mladiče. Volkovi in risi pa se človeku raje izognejo - napad volka na človeka v Sloveniji ni bil zabeležen že več kot sto let. Najnevarnejše živali se nam zaradi videza zdijo zveri in kače."
"Med najbolj nevarne živali v naših gozdovih res sodijo drobne žuželke, kot so klopi. Čeprav so drobni in komaj vidni, lahko klopi povzročijo resne bolezni, kot sta klopni meningitis in borelioza, ki zahtevata zdravljenje in povzročata dolgotrajne težave. Letno klopi okužijo približno 150 ljudi, kar je bistveno več od primerov napadov večjih živali."
Vsaka žival ima v gozdu svojo vlogo, in večina se ljudi boji ter se raje umakne. Zavedanje o resničnih nevarnostih in pravilno ravnanje v naravnem okolju sta ključna za varno doživljanje parka.
Gorski prebivalci: Kozorog, Gams in jelen
Alpski kozorog (Capra ibex) je močna, čokata koza s sivkasto dlako. Živi na gorskih traviščih nad gozdno mejo, v zimskem času pa se spusti tudi do gozdne meje. V skalnem svetu je izredno spreten. Samci imajo dolge, sabljasto ukrivljene roge. Zaradi prepričanja, da imajo kozorogovi rogovi zdravilne lastnosti, so bili v 16. st. skoraj iztrebljeni. Danes so ponovno naseljeni in predstavljajo ponos alpskih območij.
Gams (Rupicapra rupicapra) je najznačilnejša žival alpskega sveta. V poletnih mesecih se zadržuje v odprtih skalnatih predelih nad gozdno mejo, pozimi pa tudi v gozdovih. V hudih zimah pride čisto do dolin. So družabne živali, le stari kozli so samotarji. Naravna sovražnika odraslih živali sta volk in ris, mladiče pa napada tudi planinski orel. Veliko živali pogine tudi zaradi padcev prek sten, plazov in bolezni.
Navadni jelen (Cervus elaphus) živi predvsem v gozdovih od nižin do zgornje gozdne meje; najbolj mu ustrezajo stičišča gozdov in odprtih površin. Zraste do 130 cm. Je prežvekovalska vrsta, ki se hrani predvsem s travo, zelišči, drevesnimi poganjki, skorjo, listjem in poljščinami. Živi v tropih. Samci se od samic razlikujejo po mogočnem rogovju.
Glodavci in plenilci: Svizci, polhi in lisice
Alpski svizec (Marmota marmota) je bil v času ledenih dob na območju današnje Slovenije splošno razširjen in pogost, ob koncu ledene dobe pa je izumrl. V prejšnjem stoletju je bil ponovno naseljen. Med zimskim spanjem se telesna temperatura alpskega svizca izenači z zunanjo. Je rastlinojedec, ki večino budnega življenja preživi v nabiranju zaloge za zimo. Rove koplje z močnimi kremplji, vanje se zateče pred plenilci in neugodnimi vremenskimi razmerami. V zimskih brlogih, ki so globoki tudi do 5 m, prespi zimo. Med spanjem se mu zniža telesna temperatura, srčni utrip in dihanje se upočasnita. Preživi od tolšče, nabrane v poletnih mesecih.
Navadni polh (Glis glis) je nočni glodavec. Njegov življenjski prostor so bukovi in hrastovi gozdovi. Aktiven je v nočnem času, dan pa prespi v jamah ali duplih. Od obilnosti plodov sta odvisni tudi njegova rodnost in uspešnost zimskega spanja, ki traja od oktobra do marca. Če primanjkuje hrane, prespi tudi poletje.
Navadna lisica (Vulpes vulpes) je zelo prilagodljiva žival. Živi v gozdnih predelih, v bližini človeških naselij in tudi ob velikih mestih. Je zelo spretna in hitra. Aktivna je večinoma ponoči, ko lovi plen. Navadna lisica lovi glodavce z značilnim lisičjim skokom. Večino leta preživi samotarsko. Brlog (lisičino) si izkoplje sama ali zasede jazbečeve rove. Pari se enkrat do dvakrat na leto, navadno pozimi. Brejost traja 52 dni, spomladi skoti od 4 do 8 mladičev, ki se osamosvojijo po približno 4 mesecih. Lisjak pomaga pri vzreji.
Velike zveri: Rjavi medved
V Sloveniji živi okoli 400 do 500 medvedov (Ursus arctos), največ jih je v kočevskih gozdovih. Za medveda je značilno, da zimo predremlje v brlogu; telesna temperatura se mu takrat zniža za 2 ˚C, tudi presnova se mu nekoliko upočasni. Koliko časa preživi v zimskem spanju, je odvisno od vremenskih razmer in primanjkljaja hrane. Hrani se z gozdnimi plodovi, podzemnimi in zelenimi deli rastlin, glivami, glodavci in mrhovino. Ker je plenilec, je njegov plen lahko tudi živina.
Ptičje kraljestvo: Od ruševca do planinskega orla
Ruševec živi v bližini gozdne meje, predvsem v pasu ruševja. Hrani se z borovnicami, brusnicami, brinovimi jagodami in manjšimi nevretenčarji v tleh.
Divji petelin (Tetrao urogallus) je največji predstavnik koconogih kur. Samica ima varovalno rjavo grahasto barvo, medtem ko je samec temno kovinske barve. Zaradi hormonskih motenj nekateri petelini postanejo napadalni in se ne bojijo človeka. Posebnost divjega petelina je samčevo dvorjenje. Samci se spomladi zberejo na skupni jasi oziroma »rastišču«, se postavijo na izpostavljeno mesto, razširijo rep in pojejo značilni napev, sestavljen iz dveh delov, ki ju opisujemo kot »klepanje« in »brušenje«.
Belka (Lagopus muta) je majhna ptica iz skupine kur. Pozimi ima perje belo obarvano, poleti grahasto rjavo. Tudi noge so do prstov porasle z belim perjem. Samec se od samice v zimskem času razlikuje po temni progi, ki teče od kljuna prek obeh očes. Spomladi se samice prej prebarvajo kot samci. Ko samica sedi na jajcih, je varno prikrita, samec pa s še vedno vpadljivo belino odžene plenilce od gnezda. Gnezdi sredi junija. V plitvo jamico znese od 6 do 15 jajc, ki jih vali približno 24 dni.
Mali skovik (Glaucidium passerinum) je majhna sova; velik je od 15 do 20 cm. Živi v gorskih iglastih gozdovih. Gnezdo si uredi v drevesnih duplih. V nasprotju s preostalimi sovami je aktiven v zgodnjem večernem in jutranjem času, le v gnezditvenem obdobju tudi čez dan. Ponoči počiva, izjemoma je mogoče slišati njegovo oglašanje v svetlih nočeh z mesecem.
Črna žolna (Dryocopus martius) je med žolnami največja. Meri do 46 cm. Prebiva v skoraj vseh gozdovih, kjer lahko najde vsaj nekaj debelih in starih dreves. Je ptica, ki ima najmanj več oblik glasovnega sporazumevanja. Tako se na poseben način oglaša, ko sporoča, da je v svojem domu, ali pa, da je čas za paritev, za beg ali da grozi nevarnost. Prehranjuje se z žuželkami, ki jih najde v odmrlih drevesnih deblih. Njena najbolj priljubljena hrana so mravlje.
Povodni kos (Cinclus cinclus) je nekoliko večji od vrabca. Ima kratke peruti in visoke ter močne noge. Hrano išče pod vodo; s kljunom obrača kamenje, pod katerim brska za ličinkami vodnih žuželk ter drugimi drobnimi živalmi. Najbolj pogost je ob Savici, Radovni in Soči. Po hrbtu je siv, trtica in podrepno perje sta rumena, trebuh je belkast. Noge so rdeče rjave, v nasprotju s preostalimi pastiricami, ki imajo črne noge. Gnezdo si naredi med koreninami obrežne vegetacije, v zidnih linah stavb, ki stojijo blizu vode, in pod mostovi. Za izdelavo gnezda uporablja mah, suhe travne bilke in manjše koreninice, postelje ga z živalsko dlako.
Planinski hudournik (Tachymarptis melba) je ptica skalnih gorovij. Zaradi majhnih stopal zelo težko hodi. Gnezdi v skalnih razpokah previsnih sten in spodmolov. Jeseni se seli v tropsko Afriko in Indijo, kjer prezimuje. Prehranjuje se večinoma z žuželkami, ki jih lovi v bliskovitem letu.
Planinski orel (Aquila chrysaetos) je včasih živel tudi v nižinskih gozdovih. Je plenilec, ki se loti tudi večjih živali, od zajca, ruševca, svizca in lisice do gamsjega mladiča. Planinski orel je največji ptič v Sloveniji. Gnezdo naredi na nedostopnih in skritih skalnih policah, v skalnih razpokah, včasih pa tudi na drevju. Samica znese 2 jajci, po 40 dneh se mladiči izvalijo.
Planinska kavka (Pyrrhocorax graculus) je družaben črn vran visokogorja. Ima žametno črno perje, rumen kljun in rdeče noge. Planinska kavka je odličen letalec. Prehranjuje se z nevretenčarji vseh vrst, mrhovino, plodovi in semeni.
Gorska sinica (Poecile montanus) spada med ptice pevke. Gnezdi v drevesnih duplih, ki si jih sama izdolbe, za to potrebuje trohneča drevesna debla, ki so dovolj mehka. Pozimi se iz višje ležečih gozdov pomakne v nižje ležeče. Jeseni skriva višek semen za zimsko zalogo.
Skalni plezalček (Tichodroma muraria) je izrazito obarvana ptica. S svojimi zaobljenimi karminsko rdeče obarvanimi perutmi spominja na metulja. Njegov življenjski prostor so skalovja s posameznimi zaplatami rastlinstva. V gnezditvenem obdobju se zadržuje na senčnatih, bolj vlažnih prepadnih stenah, gnezdo pa si naredi v skalnatih vdolbinah ali na kupu kamenja. V toplejših predelih Alp gnezdi že konec aprila, večinoma pa od maja do junija.
Vodni svet in plazilci: Soška postrv, gad in močerad
Soška postrv (Salmo marmoratus) je sladkovodna ribja vrsta, ki živi samo v Jadranskem povodju. Značilnosti soške postrvi sta velika glava in značilen marmorni vzorec na sivo-beli podlagi. Je ena izmed najbolj ogroženih vrst.
Navadni gad (Vipera berus) je ena izmed treh strupenih kač, ki živijo v Sloveniji. Zraste od 60 do 80 cm. Ima čokato telo in kratek rep, ovalna glava pa polagoma prehaja v cikcakasto obarvan trup. Razširjen je predvsem v gorah, na meliščih, ob planinskih poteh, travnikih, pašnikih in barjih. Navadni gad se hrani z malimi sesalci, ptiči, kuščaricami in dvoživkami.
Planinski močerad (Salamandra atra) večino časa preživi v skrivališčih v skalnih razpokah, špranjah in luknjah ter pod trhlim lesom. Zapusti jih le zgodaj zjutraj ali ponoči, ko je zračna vlaga najvišja. Živi v mešanih gozdovih, nad gozdno mejo pa na traviščih in kamnitih pašnikih. Življenju na višjih nadmorskih legah in v suhem kraškem svetu se je zelo dobro prilagodil. Za razmnoževanje ne potrebuje vode tako kot druge dvoživke. Koti žive mladiče, ki so podobni odraslim osebkom in so sposobni živeti na kopnem.
Planinski pupek (Mesotriton alpestris) spada med dvoživke. Prilagojen je življenju v hladnejših krajih. V Triglavskem narodnem parku živi na nadmorski višini med 1100 in 1600 m. Samičke zrastejo do 12 cm, samci so nekoliko manjši. Trebuh ima enobarvno oranžno rdeče obarvan, po čemer se razlikuje od drugih pupkov. Pri planinskih pupkih se pogosto pojavlja nepopolna preobrazba, kar pomeni, da osebki spolno dozorijo, vendar ohranijo nekatere značilnosti ličinke, na primer škrge.
Posebne vrste: Hrošči in žuželke
Alpski kozliček (Rosalia alpina) je velik hrošč. Živi v starih bukovih gozdovih na nadmorski višini od 600 do 1200 m. Meri od 2 do 4 centimetre. Samica odlaga jajčeca v razpoke mrtvih in starih bukev. Večkrat odloži jajčeca tudi v skladiščen les v gozdu; ob njegovem hitrem odvozu in predelavi so jajčeca nato izgubljena.
Mladoletnice (Trichoptera) so žuželke. Odrasle so podobne nočnim metuljem z dvema paroma z dlakami poraslih kril. Na glavi imajo dolge, nitaste tipalnice. Njihove ličinke živijo v vodi v hišicah, ki jih gradijo iz kamenčkov in drugega materiala. Hišico si mladoletnica zgradi s pomočjo žleze blizu ust, ki izloča svili podoben izloček. Največ vrst živi v bližini izvirov in v potokih, redkeje pa se pojavljajo v stoječih vodah.
Pomembnost naravnih parkov in trajnostni turizem
Slovenija slovi po svoji biotski pestrosti, znotraj katere najdemo številne endemične, redke in ogrožene rastlinske in živalske vrste. Glavni razlog je precejšnja ohranjenost naravnega okolja, zaščitena območja predstavljajo več kot tretjino slovenskega ozemlja. V različnih ekosistemih, od obsežnih gozdov, vodnih območij do jamskega in visokogorskega sveta, živi okoli 15.000 živalskih in 6.000 rastlinskih vrst. Najboljša priložnost za spoznavanje bogatega rastlinskega in živalskega sveta so naravni parki. Vsak park je samosvoj, poseben zaradi okolja, kjer se nahaja, in vam odpira zakladnico različnih živalskih in rastlinskih vrst.
Triglavski narodni park je bil ustanovljen z namenom ohranjanja naravne in kulturne dediščine ter spodbujanja trajnostnega turizma. Vodilna misel letos je "Gradimo na naših koreninah", ki ozavešča o pomenu ohranjanja naravne in kulturne dediščine za prihodnje generacije. Naravni parki so v Sloveniji opredeljeni kot širša zavarovana območja, med katera spadajo narodni, regijski in krajinski parki. Zavarovala jih je država, občina ali pa obe skupaj, v njih pa veljajo posebni varstveni režimi in prepovedi. "Naj bo to žival, rastlina ali neživa narava, večino želimo ohraniti tam, kjer je, zato varujemo njihove življenjske prostore, saj so ti ključni za njihovo preživetje tudi v prihodnosti," so poudarili na ministrstvu.
V zadnjem času se povečujejo rekreativne dejavnosti v parku, kot so planinarjenje, kolesarjenje in druge pustolovske aktivnosti. Pomembno je, da te dejavnosti potekajo na način, ki ne ogroža naravnega okolja in živalstva. Avtor obravnava svoji, v soavtorstvu napisani besedili o rekreaciji na varovanem območju Triglavskega narodnega parka, da bi ponovno premislil odnose med človekom in prostoživečimi živalmi. Poudarja spoznanja o ekologiji odnosov in socialnosti živali ter zgodovinah sobivanja ljudi in živali.
Kamorkoli se boste odpravili, boste v Sloveniji naleteli na neprecenljive zaklade narave. Nekateri kotički so ostali skoraj povsem nedotaknjeni. Ponujajo nam edinstvene priložnosti opazovanja divjih živali v njihovem naravnem okolju. Obširni gozdovi, travniki, vodni ekosistemi, celo na videz za življenje neprijazen skalnat svet nad gozdno mejo ali temni jamski sistemi, prekipevajo od življenja. Pri spoznavanju živalstva parka lahko učenci ob sestavljanju sestavljanke ugotovijo, koliko različnih živali živi v Triglavskem narodnem parku in spoznajo tudi rastline, ki tam rastejo. Pri predstavitvi si pomagamo s prikazovanjem kožuhov, rogov, iztrebkov … Vsebine se navezujejo na spoznavanje okolja ter naravoslovje in tehniko.
Zavedanje o pomenu ohranjanja narave in njene raznolikosti je ključno za prihodnje generacije. Triglavski narodni park je dragocen del slovenske dediščine, ki ga moramo varovati in spoštovati.