Potovanje je strast, ki prebuja duh pustolovščine in bogati dušo. Za nekatere je to način življenja, za druge dolgoročna želja, ki čaka na uresničitev. V primeru družine, ki je sodelovala na Intercontinental Rallyju 2011, je bila ta želja povezana z legendarnim Rallyjem Pariz-Dakar in sanjami o obisku slikovite rožnate plaže Lac Rose v Dakarju. Čeprav se je oblika rallyja spremenila, je duh pustolovščine ostal. Mlada tretješolka, skupaj s starši, je doživela nepozabno popotovanje, ki se je začelo v zasneženi Evropi in se nadaljevalo v vročih afriških prostranstvih, stran od vsakdanje rutine in šolskih klopi.
Začetek Pustolovščine: Od Evropskega Snega do Afiškega Sonca
Mamine in očetove sanje o udeležbi na tekmovanju Rally Pariz-Dakar in obisku Lac Rose v Dakarju so bile stare že več kot desetletje. Ker tega rallyja ni več v taki obliki, se je mami že lansko leto, v začetku leta, prijavila na nov, podoben, predvsem pa cenejši rally, pod pogojem, da lahko gredo tudi otroci zraven. Organizator se je strinjal, in mami jih je vpisala v »nedirkaški« razred. V sklopu te organizacije so se odpravili na pot, malce zaradi dirkaške žilice staršev, malce zaradi varnosti potovanja po teh krajih, večino pa zaradi želje po videnju novega, še neznanega sveta.
Štart Intercontinental Rally-a 2011 je bil 31. januarja 2011 v Španiji, v Almeriji, cilj pa 13. februarja 2011 v Senegalu, v Dakarju. Na srečo je imela mlada popotnica zelo razumljivo učiteljico, gospo Janjo Jeraj, in ravnatelja, gospoda Milana Burkeljca. Tako se je lahko, kljub malce daljšemu dopustu, udeležila te lepe poti tudi ona, kot tretješolka.
Prvi dan se je pot začela dopoldan, z odhodom od doma. Vozili so se cel dan, ker so, kot ponavadi, zamujali. V Italijo so prišli okoli 13. ure, brez ustavljanja nadaljevali pot čez Italijo, ki je kar velika. Na neki bencinski črpalki, kjer je Toyota pila, oni pa so se ustavili za počitek, jim je prijazni gospod podaril igrače iz risanke Toy Story 3. Zvečer je od Genove pa tja do Marseilla močno snežilo. Celo popoldne je v oblačnem in vetrovnem vremenu mlada popotnica brala knjigo »Afriške pravljice«. Zvečer so prispeli na dogovorjeno mesto blizu pristanišča, saj so naslednji dan odpluli. Vsi so jih veselo pričakovali, saj so manjkali le oni. Prišli so namreč celih 10 minut pred iztekom roka pregledov za tekmovalna vozila. Na Toyoto so dobili štartno številko 152. Organizator jim je podaril posebne obeske z njihovimi imeni in kape z znakom Intercontinental Rally 2011. Dobili so tudi lizike.
Zvečer je oči šel na sestanek - briefing, kjer je dobil navodila za naslednji dan. To je pomenilo en list papirja s koordinatami, kje poteka začrtana pot za naslednji dan. Med temi koordinatami - WP (Way Point) točkami na zemljevidu - je bilo nekaj zelo pomembnih, ki so štele za tekmovanje kot CP-ji (Control Point). Ker so se prijavili v Adventure (avantura) razred, jim čas ni vplival na uvrstitev. Edino organizatorju so se morali po telefonu javiti, če so videli, da ob 18. uri še ne bodo na cilju tega dne. Oči je na sestanku dobil tudi SPOT oddajnik, ki oddaja signale satelitu, tako da jih je organizator ali pa tisti, ki vedo kam pogledati, lahko videli, kje se nahajajo.
Sledila je prva etapa, ki je bila zelo kratka, iz kampa v pristanišče. Jedli so »zlatega piščanca« (bedro z omako, ki je zlato-rumene barve). Po jedi so šli v prostor, ki je bil v bistvu kot velika dnevna soba. Na ladji so bili zanimivi vzorci po tleh in stenah. Spali so na velikem parkirišču ob obali.
Maroko: Dežela Kontrastov in Nepričakovanih Izzivov
Maroko, uradno Kraljevina Maroko, je obmorska država v severozahodni Afriki. Na severu meji na Sredozemsko morje in Gibraltarsko ožino, na vzhodu na Alžirijo, s katero ima zaprto mejo, ter na jugozahodu na Zahodno Saharo, katere del sta okupirala skupaj z Mavretanijo, tako da ima prek zasedbenega območja dostop tudi do Mavretanije.
Ko so se zbudili, je na štartu stala velika luža, česar se je oči, ne vedoč zakaj, izogibal. Ker je bil štart že nekaj čez 7. uro zjutraj, so se samo toplo oblekli in se pripeli v sedeže. Ko so se vozili po brezpotju, so opazili v senci majcenih grmičev sneg, kar je bilo nenavadno. Na enem od prelazov so pomagali skupini danskih motoristov.
Zjutraj so šli tankat in tam so jih skoraj ogoljufali. Pomagali so trem gospodom - domačinom, ki so imeli probleme s kombijem Ford. Starejšega gospoda so nato peljali oni. Ob poti so naleteli na skupino nemških motoristov s težavami. Oči in mami sta jima zopet priskočila na pomoč. Popoldan so dohiteli izmučenega motorista iz njihove skupine. Tudi oči je že imel dovolj kamnov, zato se ni pritoževal in je lahko mami vozila kar dolgo časa. Z motoristom so se dogovorili, da vozijo skupaj, saj je bil zelo izmučen. Tam je oči dal za vsak primer popraviti kolesni ležaj. Mehaniki so delo dobro opravili. Mami je med tem kar v mehanični delavnici skuhala »kosičerjo« (kosilo + večerja). V zameno za očijeva jabolka, ki so jih razdelili otrokom ob delavnici, so dobili od otrok živalice, spletene iz palminih listov.
V kampu so ugotovili, da so na sipinah izgubili vrvico za dvigovanje njihove »hiške« - Maggioline, in da jim je razneslo pivo v hladilniku. Najhuje pa je bilo, da je od tresljajev odpovedal računalnik, namenjen navigaciji. Start naslednjega dne so zamudili. Mehaniki iz včerajšnje delavnice so jim namreč v mestu zjutraj izdelali novo vrvico. V kamp so prišli še podnevi. Starejša francoska gospa iz lepega avtodoma je videla mami, ki je obešala oprane cunje na lestev, po kateri so se splezali v Maggiolino, in jim je zato posodila stojalo za sušenje perila.
Peljali so se skozi lep kanjon. Oči se je izogibal vaškim otrokom in je zato padel v luknjo ob poti. Na srečo ni bilo nič narobe niti z otroci, niti z njimi in še manj s Toyoto. Oči jo je zvečer popravljal. Erazem, Marcel in mlada popotnica so si zvečer podajali žogo. Erazem in Marcel sta na očijevem računalniku gledala risanko »Cars«. V kampu so srečali prijatelja Janjo in Damjana, ki sta se vračala proti domu, in z njima malce poklepetali.
Zahodna Sahara in Mavretanija: Poti Polne Izzivov in Prijateljstva
Zahodna Sahara je ozemlje v Severni Afriki, ki na severu meji na Maroko, na severovzhodu na Alžirijo, na vzhodu in jugu na Mavretanijo in na zahodu na Atlantski ocean. Sestoji predvsem iz puščavskih nižin in je eno od najredkeje poseljenih ozemelj na svetu. Največje mesto, v katerem živi čez polovico prebivalstva, je Laayoune. Zahodna Sahara je bila nekoč španska kolonija. V maroški invaziji leta 1976 je bila pregnana večina Saharkov in Saharcev v sosednjo Alžirijo, kjer še vedno živijo kot begunke in begunci.
Servo-volanska cev je spet počila. Videli so »mesto duhov«. Kar naenkrat je avtu zmanjkalo elektrike in otroci so se šli igrat na bližnjo sipino. Poklicali so organizatorje in povedali, da imajo težave. Rekli so, da jih bodo še malo počakali, potem pa šli. Očiju je napol uspelo popraviti Toyoto. Peljali so se čez vojaško postojanko. Eden od zelo prijaznih vojakov je dal Marcelu in mladi popotnici dateljne, Erazmu pa konzervo rib. Marcel je rekel, da jih bo nekaj prihranil za jutri.
Ta jutri je bil že danes. Nasproti so se vračali udeleženci Rallya Budapest-Bamako. In glej naključje - tudi slovenska tekmovalna posadka se je vračala. Žal so si le pomahali in pohupali. Oni pa so imeli še zelo dolgo pot (etapa je bila že tako dolga, preko 600 km, oni pa so še vmes popravljali avto) z napol delujočim avtom, in očija je zelo skrbelo, kako bodo lahko vozili po neznanih cestah v temi brez luči in navigacije. Ob poti jih je pred mrakom počakal tudi glavni organizator Jiri z zdravnico. Skupaj so srečno prispeli v kamp. Zelo je pihalo.
V kampu so izvedeli, da je imelo ta dan kar nekaj posadk resnih težav z vozili. Ker so imeli tokrat izjemoma pozen štart, je oči dopoldan uspel popraviti elektriko na Toyoti, tako da so bili ponovno v igri. Trenutno so imeli že kar veliko prednost pred ostalimi ekipami, saj niso še spustili nobene pomembne točke. V kampu sta bila njihova soseda, prijazna Francoza. Vozili so se samo tri ure. Oči je na poti ugotovil, da je pozabil kartico za fotoaparat v kampu pri sosedih. Erazem je zabaval domačine, z njimi gledal nogomet in komentiral zraven vse prekrške.
Zvečer so zopet dobili napotke za naslednji dan, tokrat za prečkanje zaminirane meje med Marokom in Mavretanijo. Na zahodu Mavretanije meji na Atlantski ocean, na jugozahodu na Senegal, na vzhodu in jugovzhodu na Mali, na severovzhodu na Alžirijo in na severozahodu na Maroku priključeno ozemlje Zahodne Sahare. Svoje ime je dobila po starem berberskem kraljestvu Mavretanija. Čisto na koncu je najnevarnejša španska cesta (kamnita cesta). Srečno so prečkali mejo. Hoteli so pomagati sotekmovalcem, a so rekli, da bodo zmogli sami. Današnji cilj je bil Nouakchott.
Maroko zapira svoje meje! Bom sploh prišel domov? - 10. dan potovanja po Maroku
Spet so se srečali malce kasneje, ko so obtičali v pesku, in od tu naprej so pot nadaljevali skupaj. Mavretanski narodni parki so zelo dragi. Pri uradnikih je lahko govoril le oči, mami je morala biti pa tiho, taka so pač tu pravila. Resnica je bila v podkupnini, ki je bila tu nekaj običajnega, njihovim staršem pa nikakor sprejemljiva. Srečali so sotekmovalca Vladimirja in Daniela in pot so nadaljevali skupaj. Po skupnem dogodku s pokvarjenim policajem, ki jim je kar nekaj zaračunal, ker so pač turisti, so mirno vozili dalje.
Danes je bil zaključek rallyja. Vozili so se samo eno uro, pa še tisto so se bolj hecali. Malo po štartu so jih vsi avti čakali. Krožili so v velikem krogu, tako za hec. Žal jih je v kampu po zaključku etape pričakalo žalostno sporočilo. Hitro si je skicirala zemljevid, oči je medtem komaj uspel napolniti gume, in šli so v park Reserve de Bandia. Na vhodu so se srečali tudi z gospo Jano, Slovenko, ki že leta živi v tujini, trenutno v Saliju. Nato so dobili v avto vodnika po parku. Videli so par nosorogov. V Senegalu namreč živijo le štirje nosorogi, in oni so imeli srečo. Zaradi parka so malce zamudili slavnostno večerjo, ne pa tudi podelitve. Prislužili so si nagrado za 1. mesto v kategoriji Adventure in vsi - tudi otroci - so dobili majhen spominek. Seveda so dobili tudi pokal, spalno vrečo, polnilec za baterijo in, kot se v teh športih spodobi, šampanjec, ki sta ga oči in mami delila skupaj s sotekmovalci.
Z osmimi ostalimi posadkami so se odločili, da se zaradi varnosti in birokratskih težav skupaj čimhitreje vrnejo do Maroka. Že zgodaj zjutraj so se odpravili proti meji z Mavretanijo. Vozili so se cel dan. Na meji Mavretanija-Maroko je prišel do njih neki fantek. S sotekmovalci so se razšli v motelu Barbas. Bilo je kar težko, saj so med dirko postali pravi prijatelji. Malo pred Dakhlo je Erazem rekel, da je videl enega njihovih z odprto havbo. Oči je obrnil avto in res sta bila »dva njihova«. V Dakhli so se končno skopali v banji in spali v lepem hotelu Sahara Regency. Zajtrkovali so tudi v hotelu. Zvečer so se odpeljali na sipino, ki je bila ob plimi otok.
Senegalske Puščave in Vrhunci Potovanja
Naslednje jutro so se želeli odpraviti. Oči je hotel peljati bolj ob morju, mami mu je rekla, kaj če bi šli po sipini, in se je oči nato odločil za vmesno pot, katere rezultat je bil, da so se pošteno vkopali v pesek. To niti ne bi bilo nič groznega, če ne bi bilo to na področju plime. Morje je bilo iz minute v minuto višje, avto pa je sedel v pesku. Na srečo je bil par kilometrov stran (še v vidni razdalji) nemški par s terencem. Pomoč je prišla pravočasno in skupaj z rešitelji so ti veliki popili kavo, oni pa so jedli super dobre banane in pomaranče.
V tem kampu je bilo veliko Nizozemcev z avtomobili, ki so dobrodelno šli proti Maliju. Oči je končno našel čas oprati Toyoto. Žal je prej niso opazili, pa saj se oči ni nič pritoževal in mu je bilo kar všeč se igrati z vodo. Žal ta plaža ni tako bela, kot ima ime, ampak je tu vse polno smeti, ki jih naplavi Atlantsko morje, celo del okostja kita in ostalih žal poginulih živali. Po aveniji pred kampom so strici obrezovali palme. Z veseljem so jim pokazali, kako se to dela. Zvečer so šli še na en sprehod ob obali, kjer je mami našla naravno spužvico.
Zvečer so prišli v Marakech, kjer so najprej zavili v stari center - medino. Zvečer so, ob vračanju v kamp, bili priča kraljevemu avtomobilskemu sprevodu. Na poti je manjkalo kar nekaj ceste. Spali so pri Berberu doma v prekrasnem gradu. Igrali so se z domačimi otroci. Dali so jim zvezke in barvice. Mala deklica in deček sta bila na začetku plašna. Deček se je prvi opogumil, deklica pa je našla zatočišče pri mami. Starejša deklica je pomagala mami, deček pa dedku. Erazem, starejši deček in mlada popotnica so igrali nogomet. Nerodno je stopila na žogo in padla. Koleno jo je zelo bolelo.
Pot so nadaljevali po slabi poti in niso bili prepričani, da jih bo pripeljala v želeno dolino. Nekje na slabi polovici so se srečali z nemškima turistoma v rent-a-carju, ki sta se spraševala enako vprašanje. Pri delu jih je opazil pastirček. Dali so mu pomarančo in zelo se je razveselil. Nekdo je zvečer v mestu v avto nesramno vrgel škatlico od cigaret.
Vozili so se cel dan. Na kosilo so šli v lokalno hitro restavracijo, na super pečeno kokoško z dodatki. V pristanišču so kupili karte za ladjo, pa so jo stornirali, ker so šle pomagat beguncem v Libijo. Na srečo je bil gospod, ki jim je prvi prodal karte za odpovedano ladjo, pomagal in uredil karte pri drugi agenciji. Tako da so zvečer vseeno odpluli proti Evropi. Čez mejo so prišli 1, 2, 3. Za kosilo so bili v McDonaldsu v Barceloni in za večerjo že v Franciji. Ker so v McDonaldsu dobili balone, so po avtu leteli baloni (eden je odletel po svoje). Hitro so prevozili Francijo, Monako, v Italiji pa jih je v Genovi zopet pozdravil sneg, brrr.
Spomini na Potovanja: Vrhunci in Sanje o Prihodnosti
Pogrešajo potovanja. No, morda otroka manj, a starša sta jih pogrešala. Zelo. Zavedata se, da so potovanja velik luksuz in da se brez njih da čisto fajn živeti. Da niso samoumevna in nujna za preživetje. Da marsikdo niti pomisliti ne more, da bi si sploh lahko privoščil potovanja. In da, če je vse, kar ju ta trenutek muči, samo to, da pogrešata potovanja, potem sta lahko prekleto srečna. Vsega tega se zavedata, a pogrešata jih. Tisto, kar najbolj pogrešata, je pravzaprav en vroč, morski odklop. Bela mivka, turkizne lagune, pisan podvodni svet, palme, kokosi, sveže sadje in odmik. In če že ne morejo potovati, lahko obujata spomine. In sanjata ter načrtujeta naslednje poti.
Tu je seznam najlepših otočkov njunih potepanj. Za njiju obujanje spominov, za vas pa morda ideja, kam odpotovati, ko se meje ponovno odprejo in bo zopet možno potovati. Ker tudi ta trenutek bo prišel, zagotovo.
- Francoska Polinezija (Maupiti, Huahine, Moorea, Bora Bora): Če sta kje doživela raj na Zemlji, je bilo to na odmaknjenem otočku Francoske Polinezije, na Maupitiju. Sanjska turkizna laguna, čudoviti podvodni svet, idilični koralni otočki (motuji), razgled z gore Teurafaatiu, bujna tropska vegetacija in sveže sadje. Maupiti je eden najbolj pristnih otočkov v celotni Francoski Polineziji, brez hotelov in resortov, kjer domačini želijo ohraniti svoj preprost način življenja. Poleg Maupitija sta se ju najbolj dotaknila še Huahine in Moorea. Bora Bora je čudovita v svojih naravnih lepotah, njena laguna in podvodni svet pa eden najlepših na svetu.
- Maldivi: Maldivi so bili malo bolj luksuzni zaključek njunega 3-tedenskega low-budget potepanja po Šri Lanki leta 2013. Čeprav je danes običajno potovati na Maldive in spati izven dražjih resortov, sta takrat uživala v miru in tišini, srečevala turiste le ob obrokih. Priporočajo Fihalhohi za tiste, ki želijo izkusiti Maldive brez obiska lokalnih otokov. Sedem let kasneje so raziskali še otočka Thoddoo in Ukulhas, znana po sadju, plantažah, bikini plažah in vrhunskem podvodnem svetu. Tretji obisk Maldivov je prinesel raziskovanje otočkov Dhigurah in Dhangeti ter resorta Villa Park Sun Island, kjer sta doživela prave, lokalne Maldive.
- Sejšeli (La Digue, Praslin): Težko se odločita, kateri od teh dveh sejšelskih otokov jima je ljubši. La Digue je znan po tem, da na njem ni avtomobilov, vsi pa otoček raziskujejo s kolesi skozi bujen, cvetoč tropski botanični raj. Praslin ima najlepši plaži na Sejšelih, Anse Lazio in Anse Georgette. La Digue je najlepši, a tudi najdražji od sejšelskih otokov.
- Filipini (Apo Island): Apo Island je bil njuna zadnja morska destinacija na Filipinih. Ima pristnost, umirjenost, majhnost, ki te prisili, da si tu in sedaj, ter povezanost z domačini. Še posebej pa neokrnjena narava - koralni grebeni in na desetine želv, ki se »pasejo« v plitvinah ob obali, so bili dih jemajoči.
- Indonezija (Sulawesi): Sulawesi je otok nenavadno zanimive oblike. Potovanje je bilo pustolovščina in doživljanje prvinske narave ter življenja z domačini, z njihovo preprostostjo in prvobitnostjo. Spominjajo se ga tudi po težkih trenutkih ob terorističnem napadu na Baliju pred prihodom na Sulawesi.
- Mehika (Isla Holbox): Otoček na severu polotoka Jukatan je pravi biser v vse preveč turistični mehiški rivieri. Del naravnega rezervata, brez avtomobilov, s cestami iz bele mivke. V lagunah plavajo skati, obletavajo te ptice, pelikani, včasih tudi flamingi.
- Dominikanska republika: Veliko več kot samo resorti. Ponuja karibski odklop in številne možnosti za aktivno preživljanje prostega časa: gorata notranjost, slapovi, razgledi, pohodništvo, adrenalinski dogodivščini, cenotesi, čudovite plaže, palme, opazovanje kitov grbavcev v zalivu Samana, degustacije ruma, učenje zvijanja cigar, zipline čez džunglo, plesi ob karibskih ritmih in sprehodi po kolonialnih mestecih.
- Brazilija (Ilha Grande): Tropski raj brez cest in vozil, približno 2 uri oddaljen od Rio de Janeira. Zelena, barvita, polna čudovite tropske vegetacije in okusnega sadja. Uvrščena na Unescov seznam svetovne, kulturne in naravne dediščine.
- Grčija (Elafonisos, Lefkas): Elafonisos, »grški Maldivi«, je majhen, komaj kaj turističen otoček z eno najlepših plaž. Lefkas pa navdušuje s svojo dih jemajočo modrino zahodne obale, s plažami, ki spominjajo na Maldive.
- Tajska (Koh Lipe): »Tajski Maldivi« ponujajo koralno barvo morja, ki je nekaj posebnega. Del Tarutao nacionalnega parka, z bližnjimi otočki Adang arhipelaga predstavlja pravi mali podvodni raj. Uživali so v kombinaciji izvrstne tajske hrane, tropskega sadja, poceni masaž in preprostega razvajanja.
V teh dneh obeležujemo kar tri pomembne okoljske dneve: Dan Nature 2000 (21. maj), Mednarodni dan biotske raznovrstnosti (22. maj) in Evropski dan parkov (24. maj). Slovenija se ponaša z izjemno biotsko raznovrstnostjo, saj na manj kot 0,004 % zemeljske površine živi več kot odstotek vseh znanih živečih vrst bitij na Zemlji. Več kot polovica Slovenije je zavarovanih območij, naravnih vrednot in evropskega naravovarstvenega omrežja Natura 2000. V okviru največjega svetovnega naravovarstvenega omrežja Natura 2000 v Sloveniji varujejo 205 živalskih in 27 rastlinskih vrst ter 60 tipičnih naravnih okolij. Na pobudo evropske federacije Europarc, ki povezuje zavarovana območja v Evropi, od leta 1999, 24. maja obeležujemo dan evropskih parkov. Letošnje praznovanje poteka pod geslom »prihodnja generacija parkov«, s katerim spodbujajo razprave o prihodnosti zavarovanih območij.
V Sloveniji imamo bogato tradicijo varovanja narave, ki sega v prvo polovico 20. stoletja. Med prvimi oblikami naravnih parkov je bil leta 1924 vzpostavljen Alpski varstveni park v dolini Triglavskih jezer, ki je kasneje postal edini slovenski narodni park - Triglavski narodni park. Najmlajši med naravnimi parki je leta 2019 ustanovljeni Krajinski park Središče ob Dravi. Letos obeležujemo okrogle obletnice petih zavarovanih območij v Sloveniji: 60 let Triglavskega narodnega parka, 40 let od sprejetja prvega zakona o Triglavskem narodnem parku in ustanovitve Kozjanskega regijskega parka, 35 let od vpisa Regijskega parka Škocjanske jame na seznam svetovne dediščine UNESCO in 25 let ustanovitve regijskega parka, 20 let Krajinskega parka Sečoveljske soline in 10 let Krajinskega parka Radensko polje. Slovenski naravni parki praznovanje evropskega dneva parkov krepijo s tednom slovenskih naravnih parkov, ki bo potekal med 22. in 30. majem.
V narodnih parkih izvajajo številne aktivnosti ohranjanja in izboljšanja stanja posameznih vrst in življenjskih okolij. Skrbijo za usmerjanje in ozaveščanje obiskovalcev ter za trajnostni razvoj območja. Vendar pa so nekatera področja, kot so kopanje, potapljanje, čolnarjenje in druge rekreacijske dejavnosti na jezerih in vodotokih, izrecno prepovedane v prvih in drugih varstvenih območjih. Pri izvajanju dejavnosti se uporabljajo obstoječa infrastruktura in ureditve na vodnih in priobalnih zemljiščih, pri čemer ni dovoljeno spreminjati kakovosti in količine vode, hitrosti pretoka, prostorske in časovne razporeditve voda, smeri toka vode ali vidne podobe. Pri izvajanju soteskanja v soteskah Fratarica, Predelica in Jerečica je obvezno pridobiti soglasje Javnega zavoda Triglavski narodni park (JZ TNP). Za pridobitev soglasja je nujno zagotoviti prisotnost reševalca iz vode na divjih vodah, če se dejavnost izvaja s pridobitnim namenom.
Vrhunci potovanj so lahko nepozabni, od helikopterskih ogledov Velikega kanjona, kjer se razkrivajo geološke plasti in divje živali, do vožnje z vlakom po zgodovinski železnici Grand Canyon Railway, ki ponuja zabavo za vse starosti. Družinam prijazna pustolovščina Verde Canyon Railway pa popelje skozi osupljive pokrajine Arizone, mimo rdečih skalnih kanjonov, starodavnih ruševin in slikovite reke Verde.