Narodni muzej Slovenije vabi na vodeni ogled razstave "Barok v Sloveniji", ki se bo odvil v nedeljo, 10. avgusta 2025, ob 11. uri. Med posameznimi slogovnimi obdobji je prav barok med tistimi, ki so v največji meri zaznamovala podobo prostora današnje Slovenije. To je čas, ko smo po srednjem veku ponovno priča velikemu umetnostnemu zagonu. Za ta čas značilna mobilnost umetnikov je v današnji slovenski prostor pripeljala zveneča imena in izjemne arhitekturne, kiparske in slikarske stvaritve. Razstava v Narodnem muzeju Slovenije omogoča vpogled v posvetne, verske in družbene tokove 17. in 18. stoletja, ki so pustili neizbrisen pečat na slovenski kulturni krajini. Vstopnina se obračuna po ceniku, za vodstvo pa doplačila ni.
Barok: Obdobje Umetniškega Vzpona in Mobilnosti Ustvarjalcev
Barok, ki je cvetel v 17. in 18. stoletju, predstavlja ključno obdobje v slovenski umetnostni zgodovini. Po obdobju srednjega veka je ponovno prišlo do močnega umetniškega zagona, ki ga je zaznamovala izjemna mobilnost umetnikov. Ta mobilnost ni le omogočila širjenja novih idej in stilov, temveč je v slovenski prostor pripeljala tudi zveneča imena iz tujine ter spodbudila nastanek izjemnih arhitekturnih, kiparskih in slikarskih del. Razstava v Narodnem muzeju Slovenije se poglobljeno posveča temu obdobju, ponuja vpogled v posvetne, verske in družbene tokove, ki so oblikovali takratno družbo in umetnost.
Zoisova Zbirka Mineralov: Zapuščina Naravoslovca in Mineraloga
Pomemben del muzejske ponudbe predstavlja Zoisova zbirka mineralov, ki je ena najstarejših, najlepših in v kulturnozgodovinskem pogledu najpomembnejših tovrstnih zbirk. Obsega približno 5000 primerkov mineralov in kamnin, od katerih je v stalni razstavni zbirki muzeja na ogled le 306 primerkov, medtem ko so ostali shranjeni v depoju. Žiga Zois (1747-1819), izobražen fužinar, je bil osrednja osebnost slovenskih razsvetljencev, v svetu pa je bolj znan kot naravoslovec, predvsem mineralog. Odlično se je spoznal v mineralogiji, kemiji, metalurgiji in rudarstvu, kot tudi v botaniki in zoologiji. Med Zoisove korespondente lahko med drugim štejemo Abrahama Gottloba Wernerja, Martina Heinricha Klaprotha, Petra Jordana in Friedricha Mohsa.
Razvoj Mineraloške Klasifikacije in Pojmovanja
Prvotna razvrstitev mineralov v Zoisovi zbirki ni natančno znana, a je bilo kasneje uporabljeno Wernerjevo razporejanje. Zaradi tega lahko v zbirki najdemo med minerali snovi, ki vanje ne sodijo, kot na primer nekatere kamnine (bazalt). V Zoisovem času tudi še niso pisali kemičnih formul, beseda "fosil" pa ni označevala le okamnine, temveč tudi minerale in kamnine. Kljub tem zgodovinskim posebnostim so minerali dela Zoisove zbirke mineralov razvrščeni po današnji klasifikaciji, saj je to zaenkrat edina razstavljena zbirka mineralov v muzeju. Zbirka je bila prenovljena leta 1988, ob stoletnici muzejske stavbe na Prešernovi cesti. Avtor današnje postavitve je dolgoletni kustos za mineralogijo in petrologijo dr. [Ime kustosa, če je na voljo]. Poleg štirinajstih vitrin z minerali je na ogled tudi pet panojev, ki nas seznanijo z zgodovino muzeja, z rodbino Zois in z Zoisovo zbirko.
Odkritje in Imenovanje Zoisita
Žiga Zois je pomembno prispeval k razvoju mineralogije tudi z odkritjem novega minerala. Leta 1804 je trgovec z minerali Simon Prešern Zoisu priskrbel material s Svinške planine, kjer je Zois prepoznal nov, do takrat še nepoznan mineral. To sta mu v pismih potrdila A. G. Werner in M. H. Klaproth. Leta 1805 je A. G. Werner, v soglasju z M. H. Klaprothom in D. L. G., predlagal, da se mineral imenuje zoisit, v čast Žige Zoisa. Danes natančno vemo, odkod je Zois dobil vzorce kasneje po njem imenovanega minerala. Na zahodnem pobočju Svinške planine je predel, ki mu pravijo Prickler Halt. V gozdu je opuščen odkop. Razvaljeni odlomki kamnin dajo sklepati, da so nekdaj odkopavali pegmatit, ki seka eklogit. Zoisit je v regionalnometamorfnih kamninah zelo razširjen mineral, toda pojavlja se navadno v finozrnatih agregatih. Rdečkastim različkom zoisita pravimo thulit.
Franc Hochenwart: Pionir Ustanavljanja Muzejev in Raziskovanja Krasa
Franc Hochenwart je bil ključna osebnost pri ustanavljanju muzejev in raziskovanju naravne dediščine na Kranjskem. Po končanem študiju naravoslovja in rudarstva na Dunaju se je zavzemal za ustanovitev Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani, kar je bilo udejanjeno leta 1821. Postavil je prvo muzejsko zbirko - zbirko konhilij, okamnin in sig Postojnske jame. Od Hochenwartove zbirke sig se je ohranil le del (114 primerkov) in je združena z zbirko aragonitov Henrika Freyerja. Material je na ogled v Jamarskem domu na Gorjuši (Domžale). Vodeni ogledi po zbirki so vsako nedeljo ob 14. in 15. uri.
Leptodirus Hochenwartii: Prvi Jamski Hrošč na Svetu
Po Hochenwartu se imenuje prvi jamski hrošč Leptodirus hochenwartii - drobnovratnik, ki ga je leta 1831 opisal Ferdinand Schmidt. Ta odkritje je poudarilo pomen raziskovanja jamskih ekosistemov in prispevalo k razvoju speleobiologije. Leta 1836, pet let po odprtju Deželnega muzeja za javnost, je Hochenwart izdal prvi vodnik po muzejskih zbirkah "Leitfaden für die das Landes-Museum in Laibach Besuchenden" (Vodnik za obiskovalce ljubljanskega Deželnega muzeja). Ohranjen je tudi njegov opis Postojnske jame "Wegweiser für die Wanderer in der berühmten Adelsberger und Kronprinz Ferdinands-Grotte bey Adelsberg in Krain".
Franc Hladnik: Ustanovitelj Botaničnega Vrta in Odkritelj Nove Rastlinske Vrste
Franc Hladnik je bil znameniti slovenski botanik, ki je s svojim delom pustil pomemben pečat na področju botanike. Po končanem študiju filozofije in teologije je bil leta 1795 posvečen v duhovnika. Od leta 1807 do 1837 je bil profesor naravoslovja in ravnatelj gimnazije v Ljubljani. Za botaniko je navdušil tudi Henrika Freyerja in Simona Robiča. Leta 1810 je ustanovil Botanični vrt v Ljubljani, ki še vedno neprekinjeno deluje.
Hladnikov Herbarij in Odkritje Hladnikovke
Hladnik je veliko potoval ter nabiral rastline za vrt in herbarij. Njegov obsežen herbarij je leta 1836 podaril muzeju. Prirodoslovni muzej Slovenije hrani Hladnikov herbarij v depoju, v razstavnih prostorih pa je na ogled le fotografija. Slednji hrani tudi "Catalogus Herbarii Hladnikiani" (abecedni seznam vrst), ki ga je leta 1839 napisal H. Freyer. Čeprav F. Hladnik ni dal tiskati nobenega svojega dela, so nekatera njegova dela shranjena kot rokopisi. Leta 1826 je napisal "Bohinjsko floro" ("Flora Wochinensis"), ki jo je leta 1833 predelal in preimenoval v "Flora Bochinensis". Leta 1819 je na Čavnu (Trnovski gozd) odkril novi rastlinski rod kobulnic, ki jo je šele leta 1831 opisal in po njem imenoval Reichenbach kot hladnikovka (Hladnikia). Rastlina, ki jo je našel, je rebrinčevolistna hladnikija ali hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia).
Ferdinand Schmidt: Speleobiološki Pionir in Zbiratelj Naravoslovnih Podatkov
Ferdinand Schmidt, nemški naravoslovec, se je leta 1815 preselil v Ljubljano. Njegova zbirka je prva ohranjena entomološka zbirka na našem območju. Leta 1831 je iz Postojnske jame dobil prvi primerek jamskega hrošča na svetu in ga opisal leta 1832 v ljubljanskem časopisu "Illyrisches Blatt" kot Leptodirus hochenwartii - drobnovratnik. To je vzbudilo njegovo zanimanje za sistematično raziskovanje jamskega sveta in ga uvršča med začetnike speleobiologije. Objavil je tudi prvi spisek mehkužcev na Kranjskem. O najdbah je poročal v ljubljanskih in tujih strokovnih časopisih. Leta 1827 je ustanovil naravoslovni krožek, ki naj bi zbiral in proučeval prirodnine na Kranjskem.
Henrik Freyer: Raziskovalec Favne in Flore Kranjske
Henrik Freyer, po izobrazbi farmacevt, je deloval na področju botanike, zoologije, geologije, paleontologije in kartografije. Plod njegovega zoološkega dela je seznam sesalcev, ptičev, plazilcev, dvoživk in rib, ki so bile takrat znane na ozemlju Kranjske. Leta 1842 je izšla njegova knjiga z naslovom "Fauna in der Krain bekannten Säugethiere, Vögel, Reptilien und Fische". Živali so v knjigi poimenovane z latinskim, nemškim in slovenskim (kranjskim) imenom, slednji so zapisani po načelu dvojnega poimenovanja (binarne nomenklature). Nekatere vrste je Freyer poimenoval sam. Knjigo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije, njen pdf je dostopen tudi na muzejskih spletnih straneh.
Freyerjeva Raziskovanja Jam in Rastlinskega Sveta
Freyer je raziskoval tudi jame. Po njem se imenuje vrsta jamskega hrošča Ceutmonocharis (Adelops) freyeri. V Postojnski jami je na primer našel kosti jamskega medveda in čeljustnico jamskega leva. Po Freyerju je paleontolog Heckel (1850) poimenoval fosilno ribo (Sauroramphus freyeri), ki so jo našli v Komnu in prinesli Freyerju v muzej. Preučeval in nabiral je tudi rastline. Prirodoslovni muzej Slovenije hrani njegov herbarij, ki obsega 11 map. Znanstveno je poimenoval Blagajev volčin (Daphne blagayana), ki je bil leta 1837 najden na Sv.
Andrej Fleischmann: Vrtnar, Botanični Strokovnjak in Prispevek K Flornim Raziskavam
Andrej Fleischmann je v Botanični vrt v Ljubljani prišel leta 1819 kot Hladnikov vajenec. Postal je vrtnar in zvesti Hladnikov spremljevalec na njegovih ekskurzijah. Po odhodu Hladnikovega naslednika leta 1850 je Fleischmann prevzel vodstvo vrta in ga upravljal do svoje smrti leta 1867. Strokovne prispevke je napisal za več revij. Andrej Fleischman ni nabiral rastlin za svoj samostojni herbarij, njegove herbarijske pole so del Hladnikovega herbarija, ki ga hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Rastline je prispeval tudi za herbarijsko zbirko "Flora Germanica exsiccata". Po njem je poimenovana rastlina Fleischmannovo grabljišče (Knautia fleischmannii) in Fleischmannov rebrinec.
Valentin Plemel: Prvi Slovenski Botanik z Obsežnim Herbarijem in Slovensko Napisanimi Etiketami
Valentin Plemel je končal študij filozofije in teologije v Ljubljani in bil leta 1843 posvečen v duhovnika. Zanimal se je za rastline in jih nabiral v bližini krajev, kjer je študiral in služboval. Njegov herbarij, ki ga je med leti 1839 in 1875 zbral, je bil opremljen z bolj ali manj popolnimi etiketami, na katerih so bili vsi važnejši podatki. Njegova edina objavljena razprava "Prispevki h kranjski flori" (1862) je bila napisana v nemškem jeziku in je tretje tiskano delo o flori ožjega slovenskega ozemlja.
Plemelova Medalja in Najstarejši Slovenski Herbarijski Listek
Leta 1873 je na dunajski svetovni razstavi za herbarij kranjskih rastlin dobil medaljo za napredek. Valentin Plemel je bil tudi prvi slovenski botanik, ki je del herbarijskih pol opremil s slovensko napisanimi etiketami. V avgustu 1843 je v Rečiškim Križanci v Bledu na Gorenskem nabral dolgolistno rosiko (Drosera longifolia), podpisal pa se je V. Plemel Rečičan. To je najstarejši slovensko napisani herbarijski listek. Večina njegovega herbarija je v PMS, manjši del pa je shranjen v zbirki ljubljanske Univerze na Oddelku za biologijo.
Karel Dežman: Narodni Buditelj, Naravoslovec in Ustanovitelj Muzejev
Karel Dežman je na Dunaju študiral medicino in pravo, vendar se je kasneje ukvarjal predvsem z naravoslovjem, po letu 1875 pa tudi z arheologijo. Preden je v Kranjskem deželne muzeju nasledil [Ime predhodnika, če je na voljo], je bil pomemben dejavnik pri razvoju muzejske dejavnosti. Novi muzej je bil za javnost odprt 2. decembra 1888 in ob odprtju je Dežman izdal drugi vodnik po muzeju "Führer durch das Krainische Landes Museum Rudolfinum in Laibach". Vodnik hrani knjižnica Prirodoslovnega muzeja Slovenije.
Dežmanovi Naravoslovni Prispevki in Raziskovanje Krasa
Napisal je veliko naravoslovnih prispevkov, med drugim v muzejsko letno glasilo "Jahreshefte des Vereines des krainischen Landesmuseums". V prvem zvezku je podal pregled naravoslovnega raziskovanja na Kranjskem in predstavlja bolj ali manj biografije šestih znamenitih naravoslovcev: Scopoli, Hacquet, Wulfen, Karl Zois, Žiga Zois in Hladnik. Objavljal je še v revijah "Verhandlungen des des zoologisch-botanischen Vereins in Wien" in "Flora", ter v časopisu "Laibacher Zeitung". Uredil je tudi prvo številko (1866) glasila "Mittheilungen des Musealvereines für Krain". Z botanikom Valentinom Plemlom sta bila sošolca in skupaj sta začela botanično pot.
Posamezne herbarijske pole K. Dežmana so del herbarijskih zbirk Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Njegova najstarejša herbarijska pola je iz leta 1839. Pisal je tudi o ptičih na Kranjskem in o polhih. Razen z botaniko in zoologijo se je ukvarjal tudi z meteorologijo, seizmologijo, hidrologijo in astronomijo ter politiko. Zelo pomembno pa je tudi njegovo raziskovanje krasa; med njimi so opisi jam, človeške ribice, druge kraške favne in flore. Po Dežmanu se imenuje triasni amonit Joannites deschmanni, ki je bil najden na Jeličevem vrhu in oligocenska fosilna riba Palaeorhynachus deshmanni iz Zagorja ob Savi.
Srdjan Živulović: Ikonografski Fotograf in Dokumentarist Sodobnosti
Srdjan Živulović je eden uglednih slovenskih fotografov, ki s svojim delom dokumentira pomembne zgodovinske trenutke. Njegova pot se je začela s fotografskim aparatom, ki mu ga je podaril oče, in kmalu je spoznal, da je fotografija njegov poklic. Po končani srednji fotografski šoli se je izpopolnjeval v fotooddelku Dela, kjer se je "zastrupil" s fotoreporterstvom.
Delavski Boj za Kruh: Ikona Časa
Leta 1985 se je zaposlil na Delu, kjer je pod mentorstvom Joca Žnidaršiča deloval do leta 1992. Leta 1989 je prvič poslal fotografijo na natečaj Jugoslovanske fotografije leta, ki jo je organizirala agencija Tanjug, in zmagal. Fotografija z naslovom "Delavski boj za kruh" je takrat, na začetku razpada skupne države, burila duhove in postala ikona nekega časa. Na Delu si je izposloval, da je lahko hodil na območja, kjer se je dogajalo ključno zgodovinsko dogajanje, od Kosova, Iraka, Turčije in Romunije do Izraela. Zadnji dan slovenske vojne je vstopil v vrste agencije Reuters.
Agencija Bobo in Dokumentiranje Nove Slovenije
Z Jožetom Suhadolnikom je ustanovil Foto agencijo Bobo za podporo časopisu Republika. Z vestnim in načrtnim delom so ustvarili impresiven arhiv fotografij dogodkov pri postavljanju nove države. Fotografi agencije Bobo so postali uradni fotografi predsednika republike, predsednika vlade in zunanjega ministra ter z njimi prepotovali svet. Ugledni slovenski fotograf Srdjan Živulović spremlja aktualne dogodke vedno iz prvih fotografskih vrst in tako je bilo tudi ob begunskem valu v Sloveniji. Njegovo delo predstavlja pomemben prispevek k razumevanju sodobne slovenske zgodovine in njene vizualne identitete.