Napoleon Bonaparte, eden najvplivnejših vojaških in političnih voditeljev v evropski zgodovini, je pustil neizbrisen pečat tudi na slovenskem ozemlju. Čeprav je bil njegov neposredni vpliv na današnje slovenske dežele omejen na relativno kratko obdobje, so se v tem času spletle številne zgodbe, legende in dejanske posledice, ki jih je mogoče zaznati še danes. Obdobje Napoleonovih vojaških pohodov in kasnejše vzpostavitve Ilirskih provinc je bilo čas prepleten s miti in napačnimi predstavami, ki pa jih je zgodovinsko raziskovanje postopoma osvetlilo.
Napoleonovo potovanje skozi slovenske dežele
Zgodovinar dr. Janez Šumrada, nekdanji slovenski veleposlanik v Franciji, potrjuje, da je bil Napoleon v naših krajih leta 1797. Takrat je zmagovita italijanska armada pod njegovim vrhovnim poveljstvom v vrsti vojaških uspehov skozi severno Italijo prečkala Sočo. Napoleon se je za nekaj dni ustavil v Gorici, kjer je poskušal načrtovati nadaljnje korake za potisnitev Avstrijcev globlje v njihovo ozemlje. Čeprav je Napoleon ena najbolj natančno popisanih osebnosti v zgodovinopisju, pa podrobnosti teh nekaj dni pohoda od Soške doline na Koroško dolgo niso bile pojasnjene. Ko je v Leobnu, severno od Gradca, avstrijski cesar Franc zaprosil za premirje, se je Napoleon ob vrnitvi v Italijo ustavil v Ljubljani. Tam je prespal v ljubljanskem Škofijskem dvorcu, na kar spominja plošča ob vhodu z datumom 28. april 1797.
Ilirske province: Francoska oblast in slovenska identiteta
Pomemben del Napoleonovega vpliva na slovensko ozemlje predstavlja obdobje Ilirskih provinc, ki so bile ustanovljene leta 1809. Po besedah Luke Vidmarja je Napoleon novo francosko satelitsko državo poimenoval po antičnih Ilirih. »Kljub temu je francosko poimenovanje spodbudilo pravo vrenje med tukajšnjimi intelektualci.« Francoska oblast je v tem času vzpostavila novo zakonodajo, ki je temeljila na načelu enakosti pred zakonom, čeprav je družba ostala v veliki meri fevdalna. Za slovensko kulturo je bil po besedah Vidmarja najpomembnejši dosežek večja vloga slovenščine v šolstvu, ki jo je prej v javnem življenju močno ovirala dominantna nemščina.
Pomembno je poudariti, da Napoleon osebno ni uvedel slovenščine kot učnega jezika v osnovne in nižje srednje šole. »Pariz s tem ni imel nič, to je bil ukrep njegovega nekdanjega pribočnika, ki je postal glavni guverner Ilirskih provinc, maršala Augusta de Marmonta, ki je bil v stiku s slovenskimi in hrvaškim intelektualnim krogom in so ga ti ljudje prepričali, da je uvedba 'jezika dežele', torej slovenščine oziroma hrvaščine v šole nujno potrebna.« Napoleonova osrednja pariška vlada je bila po njegovih besedah grobarka tega ukrepa, ne pa tista, ki si je ta ukrep izmislila. Na ljubljanskem Viču je bil park, poimenovan po Marmontu, zdaj poimenovan po italijanskem dirigentu Arturu Toscaniniju, pa tudi Marmontova ulica, ki je začetni del današnje Jamove, smo v 50. Letih preimenovali.
V tem obdobju so bili napisani učbeniki v slovenščini za vse predmete osnovne in nižje srednje šole, po njih so se Slovenci lahko učili vse do leta 1848. Šele tedaj je Fran Miklošič začel pisati nove učbenike in za posamezne stroke pridobil tudi druge slovenske izobražence. Zaradi tega se je v drugi fazi francoske nadoblasti po letu 1811 začela serija velikih kmečkih uporov pri nas, ki so trajali do konca njihove nadoblasti leta 1813.
Posredni učinki ustanovitve Ilirskih provinc pa so se kazali tudi v tem, da je avstrijski cesar Franc I. leta 1811 na liceju v Gradcu ustanovil prvo katedro za slovenski jezik. Napoleonovo polkovno naborno območje za novo ustanovljeni Ilirski polk so bile Kranjska, Goriška, Trst, zahodna Koroška in del Istre. V tem polku so Slovenci zavzemali tudi položaje podoficirjev in celo oficirjev, a večina slovenskih vojakov je padla na ruski fronti. »O tej epopeji pripoveduje čudovito slovensko delo, v katerem je dogodke zelo zvesto po rokopisu preživelega Andeja Pajka literariziral Josip Jurčič pod naslovom Spomini starega Slovenca. Velik odmev je knjiga imela v Rusiji, saj zelo podrobno popisuje trpljenje navadnih vojakov Napoleonove armade med rusko zimo in umikom.« Sam je z Adrijanom Kopitarjem o slovenskih nabornikih napisal knjigo Kranjski Janezi, Napoleonovi soldati.
Napoleonova zapuščina v krajini in spominu
Napoleonova prisotnost je pustila sledi tudi v imenu in spominu na določenih lokacijah. Po izročilu naj bi bil most čez Nadižo zgrajen leta 1812 in nosi Napoleonovo ime, saj je bil zgrajen v času njegovih osvajalskih pohodov. Napoleonov drevored v Logatcu velja za najdaljši obcestni drevored v Sloveniji. Po ustnem izročilu naj bi ga okoli leta 1810 zasadili v spomin na poroko med Napoleonom Bonapartejem in Marijo Luizo, hčerjo avstrijskega cesarja Franca I. sicer pa je bil za to obdobje značilen znatni gospodarski zastoj. Propadlo je veliko starih družin, pojavili pa so se nouveaux riches, ki so do bogastva prišli tudi s tihotapljenjem in drugimi nepoštenimi posli. Napoleonov drevored je najdaljši lipov drevored v Sloveniji, dolg je 1900 metrov, sestavlja ga 290 lipovcev in lip in je največji spomenik naravne dediščine v logaški občini. Po ljudskem izročilu so ga zasadili okoli leta 1805, v spomin na poroko med Napoleonom Bonapartejem in Marijo Luizo, hčerko avstrijskega cesarja Franca II.
V Logatcu se nahajajo tudi rimske ostaline. Na Brstu nad Martinj Hribom, pri Jakovici in na Lanišču nad Kalcami so se ohranili ostanki treh manjših rimskih utrdb z zidom iz sklopa claustra Alpium Iuliarum, poznorimskega sistema zapor, ki je varoval prehode do osrčja rimskega imperija. Najdaljši del claustra Alpium Iuliarum je Ajdovski zid, ki se med Vrhniko in Logatcem vije proti Zaplani. V dolžino meri več kot 6700 metrov in ima vsaj 35 obrambnih stolpov. Tu je tudi izhodišče Smaragdne dogodivščine, nad katero bodo navdušeni najmlajši in družine. Vaša naloga je, da v knjižico (dobite jo v TIC Vrhnika na Tržaški cesti 9 na Vrhniki, v gostišču Mesec na Zaplani in v hotelu Mantova na Cankarjevem trgu na Vrhniki) zberete vse žige, da boste na cilju prejeli zasluženo nagrado. Še pred tem vas bo cesta iz Logatca proti Vrhniki vodila skozi Napoleonov drevored, najdaljši lipov drevored v Sloveniji.
V bližini Logatca se nahaja tudi spomenik sestreljenemu ameriškemu bombniku B-24H Liberator in njegovi posadki. Table vas bodo do tja usmerjale iz središča Logatca, a makadamska cesta, ki vodi do spomenika, ni v najboljšem stanju, zato je zadnji kilometer ali dva bolje narediti peš. Sestreljeni ameriški bombnik je bil del operacije Big Week, v kateri so zavezniške letalske sile od 20. do 26. februarja 1944 intenzivno bombardirale nemške in avstrijske strateške točke. Naloga 15. zračne sile ameriškega zračnega letalstva 25. Takrat je bil napaden tudi bombnik B-24H Double Trouble in letalo je zajel ogenj. Pilot je ukazal posadki, naj izskoči, sam pa je poskušal pristati in rešiti tiste, o katerih je menil, da so še živi. S skokom se je rešilo vojakov, zajeli so jih domobranci, nato pa jih predali Nemcem. Pet članov posadke s pilotom vred je umrlo, njihova trupla in letalo pa so po strmoglavljenju oplenili in vojake so pokopali šele po sedmih dneh. Po vojni so njihove ostanke pokopali na ameriškem vojaškem pokopališču v italijanskem Nettunu.
Zgodbe o ljubezni in posvojitvah
Pri zgodbi o Napoleonu sta pomembna tudi zadnja člana velike kranjsko-goriške plemiške družine slovenskega porekla Cobenzl (Kobencelj), ki se je povzpela od mešetarjev iz Štanjela do najvišjega dvornega plemstva. Ena Lucija Cecilija Viktorija Emilija Kraus oziroma Eva, kot si je sama rekla, je Napoleona srečala v množici radovednežev, ki so ga pričakali na ulicah ob prvi okupaciji Dunaja leta 1805. Emilija Kraus je z Napoleonom imela nezakonskega sina, ki ga je dala v posvojitev na Dunaj. Postal je novinar. Večina stvari, ki o njej kroži v slovenski javnosti, je romantizirana podoba, tudi v zgodovinskem romanu z naslovom Pasja grofica: Napoleonova resnična ljubezen je ta podoba v znamenju velike ljubezni. Toda po besedah Šumrade je imel Napoleon precej takšnih prijateljic in je zanje, še zlasti za tiste, ki so z njim zanosile, dobro poskrbel. Rodila je sina, ki so ga takoj dali v posvojitev dunajski meščanski družini brez otrok, pod njihovim priimkom pa je posvojenec v času mladega Franca Jožefa I.
Veličastna vila, ki je bila nekoč v lasti Caroline Bonaparte, mlajše sestre Napoleona Bonaparteja in nekdanje kraljice Neaplja, je naprodaj. Posestvo iz 16. Ob vili sta dva bazena. V začetku 18. stoletja je trgovec s svilo Coriolano Orsucci, član ugledne toskanske družine, posestvo preuredil v veličastno podeželsko rezidenco. Leta 1836 je vila postala last Caroline Bonaparte (1782-1839). Napoleonova sestra se je poročila z generalom Joachimom Muratom in mu stala ob strani ob njegovem političnem vzponu.
Vrhnika: Cankar, reka in zgodovinske znamenitosti
Vrhnika je rojstno mesto našega največjega pisatelja Ivana Cankarja, zato se spodobi, da na naslovu Na klancu 1 obiščemo Cankarjevo spominsko hišo. V Cankarjevi spominski hiši so na ogled tudi številni prevodi njegovih del. Ogledamo si jo lahko v spremstvu zelo zgovornega in zabavnega vodiča, ki pove tudi marsikaj o pisateljevih pregrehah, v njej pa so na ogled zbirka predmetov, ki prikazuje bivanjske razmere revne družine na prelomu 19. stoletja. Ena najpomembnejših stavb na Vrhniki je Lavrenčičeva hiša ali stara pošta, kjer je leta 1728 prenočil sam cesar Karel VI.
Vrhnika se ponaša tudi s Časovno postajo Vrhnika, zanimivo razstavo v prenovljeni železniški postaji, ki s sodobno tehnologijo in nostalgičnim ambientom navdušuje obiskovalce vseh starosti. Čaka vas vožnja z vlakom skozi zgodovino z VR-očali, pot pa vas bo vodila od koliščarjev do prve avtoceste.
Na Vrhniki ponovno privre na dan reka s sedmimi imeni, Ljubljanica. Njeni zadnji trije izviri so Bistra, Retovje in Močilnik. Zadnjega najdemo na koncu istoimenske doline, kjer blizu zapuščenega gostinskega lokala pod visokimi prepadnimi stenami, imenovanimi tudi Hudičeve skale, vre na dan Veliki Močilnik. Po legendi naj bi se namreč tu končala plovba grškega mitološkega junaka Jazona in argonavtov po Ljubljanici. Tu so ladjo razstavili in jo na ramenih prenesli proti Jadranskemu morju. Nekoliko naprej od gostišča izvira Mali Močilnik. Prijeten krožni sprehod okoli izvira je krasna poletna izbira, saj v senci nikoli ni prevroče.
V poletni vročini se lahko ohladimo v vodi zajezenega potoka ali se okrepčamo v koči v Starem malnu. Še posebno živahno bo julija in avgusta, ko vabijo na že tradicionalno Poletje na Vrhniki. Tempelj zmaja Lintverna v strmi soteski potoka Bela nad Starim malnom vas bo popeljal v starodavni svet zmajev, ki predstavljajo neukrotljivo moč narave. Kot že ime pove, je nekoč tu stal mlin, na kar danes spominjata mlinsko kolo in jez. Lintvern, izvir potoka Bela, je kraški sifon pod Jelovcem. Vodo bruha v določenih presledkih, vmes pa delno ali povsem presahne. Opisal ga je že Valvasor, ki je pisal, da Lintvern bruha zmajeve mladiče, verjetno pa so bile to človeške ribice.
Zaključek
Napoleonov vpliv na slovenske dežele je bil kompleksen in večplasten. Od vojaških strategij in vzpostavitve novih upravnih enot do kulturnih in jezikovnih premikov, njegovo obdobje še vedno buri duhove in navdihuje raziskovalce ter obiskovalce. Zgodbe o njegovih pohodih, ljubezenskih avanturah in političnih potezah se prepletajo s slovensko zgodovino in kulturno dediščino, ustvarjajoč bogato tapiserijo spominov in dejstev.