V vasi Blatna Brezovica, skrita med zelenimi griči, stoji muzej, ki ni le zbirka prepariranih živali, temveč življenjsko delo Stanislava Petriča, moža, ki je svojemu življenju vdihnil neobičajno, a globoko sporočilo. Njegov muzej, ki vsak ponedeljek odpre vrata obiskovalcem, je pričevanje o strasti, vztrajnosti in neustrašnem soočanju z minljivostjo.
Rojstvo strasti in lokalno kroničarstvo
Stanislav Petrič se je rodil 29. septembra 1929 v Blatni Brezovici, kjer je ob hiši s številko 29 zrasel ob očetu, ki je poleg kmetovanja vodil tudi slikopleskarsko obrt. Ta ustvarjalni duh se je prenašal tudi v zimski čas, ko so se pri hiši ukvarjali z izdelavo figuric za jaslice, ki jih je Petrič še danes ponosno razstavlja, saj so starejše od 100 let. Njegova radovednost in želja po dokumentiranju sveta okoli sebe sta se pokazali že v otroštvu. S pisalnim strojem, ki ga je prejel v dar pri devetih letih, je postal lokalni kronist, ki še danes skrbno beleži svoje misli in dogodke.
Od krste do anatomske znanosti: Nenavadna pot do preparatorstva
Pot Stanislava Petriča do sveta preparatorstva je bila vse prej kot običajna. Po neprijetnem zdravniškem pregledu za vojaško službo, kjer mu je zdravnik napovedal kratko življenje, se je Petrič odločil soočiti s smrtjo na svoj, edinstven način. Naročil si je krsto in v njej tudi spal, ob sebi pa je imel človeško lobanjo, ki jo je izkopal na Barju, kjer so potekale arheološke raziskave koliščarjev. Ta nenavadna zgodba, objavljena leta 1952 pod naslovom "Edini človek na Slovenskem, ki se ne boji groze," je pritegnila pozornost Valentine Kobe, predstojnice anatomskega inštituta v Ljubljani.
Gospa Kobe je Petriča povabila k sodelovanju pri izdelavi anatomskih preparatov za študente in zdravnike. Delo s človeškimi trupli ga je naučilo, da razumevanje vodi do premagovanja strahu. Čeprav so mu hlapi formalina sčasoma uničili voh, njegova strast do dela ni usahnila. Svojo ženo je spoznal v službi, kjer se je učila za babico, kar je le še dodalo poseben pečat njuni skupni poti.
Ptičja strast in mojstrstvo Viktorja Herforta
Petričeva ljubezen do ptic se je razvila že v otroštvu. Spominja se nagačenega kobarja v osnovni šoli, ki ga je po zaprtju šole med drugo svetovno vojno dobil v skrb. Njegov prvi resni stik s preparatorstvom pa je bil pri Viktorju Herfortu, kraljevem preparatorju. Kasneje je celotno znanje pridobil pri Francu Lebnu iz Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani, ki mu je postavil pogoj: ko bo ujel šojo, bosta začela.
Življenjsko delo: Zbirka 9997 živali
Zbirka Stanislava Petriča, ki jo danes pozna širša javnost, ni nastala čez noč. Nastajala je desetletja, pravzaprav vse življenje, in predstavlja njegovo življenjsko delo. Vnuk Blaž Petrič potrjuje, da je ded postal zbirko dopolnjeval najmanj petdeset let. Med eksponati najdemo ptice, ki jih je v slovenskem prostoru danes skoraj nemogoče najti, ter velike živali, kot so medved, volk, šakal in celo kozorog, ki presenečajo s svojo bližino.
Kljub temu, da je bil lovec, Stanislav Petrič poudarja, da nobena od živali v njegovi zbirki ni bila uplenjena z njegovim strelom. Lov je bil včasih šport za elite in politike, a imena teh ne želi izpostavljati. Po koncu lova so mu pogosto nosili cele prtljažnike živali. Največja žival, ki jo je kdaj koli nagačil, je bila žirafa.
Do konca svoje aktivne poti je prepariral natančno 9997 živali. Odločitev, da se ustavi pred številko deset tisoč, je bila premišljena. "Ko sem začel, sem si rekel: ko jih bo deset tisoč, lahko umrem. Ko sem se približal tej številki, sem nehal. Kot bi odrezal," pojasnjuje. To se je zgodilo pred dvajsetimi leti.
Muzej kot arhiv časa in odnosa do narave
Danes muzej občasno obiskujejo šolarji, po dogovoru pa tudi zaključene skupine ali posamezniki. Ob obisku postane jasno, da to ni le zbirka nagačenih živali. Je arhiv nekega časa, drugačnega odnosa do narave, politike, znanja in minljivosti. Stanislav Petrič, mož, ki se nikoli ni bal ne smrti ne življenja, s ponosom razlaga: "To ni groza."
Lovske trofeje in njihova zgodovina: Od Nicolaeja Ceauşescuja do sodobne umetnosti
Lov in lovske trofeje predstavljajo pomemben del človeške zgodovine in kulture, segajoč od prazgodovine do sodobnih umetniških instalacij. V Romuniji so lovske trofeje nekdanjega predsednika Nicolaeja Ceauşescuja še vedno žive, razstavljene v Muzeju lova v Transilvaniji in prostorih romunske lovske zveze v Bukarešti. Njegova strast do lova na medvede je bila znana, pri čemer so mu armade gozdarjev pomagale pri pripravi lovov.
Primerjava med Ceauşescujem in Josipom Brozom Tita razkriva njuno rivalstvo, ki se je odražalo tudi v lovu na medvede. Dolžina in širina medvedjega kožuha sta bila ključna elementa pri mednarodnih ocenjevanjih lovskih trofej, kjer sta se imeni obeh voditeljev pogosto pojavljali.
V sodobnem času se odnos do lova in divjih živali spreminja. Medtem ko so nekoč lovili za preživetje, je danes lov regulirana gospodarska panoga. Umetniki se s svojim delom odzivajo na to spreminjajoče se razmerje, kritično analizirajo lov kot način ubijanja živali, še posebej ko se ne lovi več za preživetje, temveč zaradi trofej. Razstava "Ta je lovska!" v Mariboru prikazuje, kako sodobni umetniki uporabljajo "lovsko gradivo" - živali, trofeje, živalske dele ali lovske običaje - za izražanje svojih misli o čustvovanju, zgodovinskem raziskovanju, simbolnih vsebinah in kritiki družbe.
Žabja domišljija v Splitu: Muzej Froggyland
V hrvaškem Splitu se nahaja nenavaden muzej, imenovan Froggyland, ki predstavlja edinstveno zbirko nagačenih žab. V nekdanjih prostorih kina Tesla je postavljenih 21 vitrin s kar 507 nagačenimi žabami, ki prikazujejo življenje in navade ljudi. Ta zbirka, ki sega v čas med letoma 1910 in 1920, je delo madžarskega taksidermista Ferenca Mera. Zbirko je odkupil Ivan Medvešek, ki jo je rešil pred propadom in jo danes predstavlja javnosti.
Fotografski vpogledi v zgodovino in človeško naravo
Goran Bertok, kontroverzni fotograf, se v svoji seriji "Preživeli" posveča portretiranju posameznikov, ki so preživeli nacistična in fašistična taborišča. Njegov neposreden, hladen in naturalističen pristop raziskuje meje človeškega telesa, nasilja in smrti, a tokrat s poudarkom na osebnem in čustvenem vidiku. Fotografije, ki jih odlikuje temačna estetika in občutljiv pristop, ponujajo vpogled v mejne izkušnje in opominjajo na nevarnost slepega sledenja ideologiji.
Serija "Preživeli" ni le obeležje in opomin, temveč tudi razmislek o človeški naravi in ultimativnem zlu. Bertok s svojo umetnostjo postavlja vprašanja o tem, kaj se zgodi, ko sistem omogoča in spodbuja nasilje, ter kako posamezniki reagirajo na skrajne razmere.
Post-naravni organizmi: Interdisciplinarno prepletanje znanosti in umetnosti
Razstava "Post-naravni organizmi" v Galeriji Kapelica predstavlja potujočo zbirko enajstih organizmov, ki jih je človek skozi zgodovino spremenil. Ta sodobni kabinet čudes, dedič renesančnih zbirk, raziskuje prepletanje med kulturo, naravo in biotehnologijo. Zbirka poudarja človekov vpliv na evolucijsko pot živih organizmov, od udomačitve živali do sodobnega genskega inženiringa.
Center post-naravne zgodovine, ki stoji za to zbirko, se osredotoča na raziskovanje in razstavljanje življenjskih oblik, ki jih je človek ustvaril. Cilj je prikazati, kako so ljudje preoblikovali svet okrog sebe, s poudarkom na pomenu človeškega faktorja in odgovornosti pri spreminjanju naravnih vrst.
Gradovi Slovenije: Od srednjeveških utrdb do muzejev zgodovine
Slovenija je bogata z gradovi, ki pripovedujejo zgodbe o svoji preteklosti, od srednjeveških utrdb do muzejev, ki prikazujejo zgodovinski razvoj in življenje v preteklih obdobjih.
- Ljubljanski grad: Prvič omenjen leta 1274, se nahaja na griču in ponuja izjemen razgled na Ljubljano. Danes gosti stalne in občasne razstave, vključno z razstavo Slovenska zgodovina, Virtualnim gradom in gotsko kapelo.
- Predjamski grad: Edini vodni grad v Sloveniji, stoji na reki Krki na otoku. Skozi zgodovino je zamenjal več lastnikov, danes pa je preurejen v hotel s petimi zvezdicami, ki ponuja vpogled v življenje graščakov.
- Otočec: Znan tudi pod imenom Strmec, se nahaja na kraškem robu in je bil žrtev požara. Danes gosti poroke, protokolarna srečanja in kulturne prireditve. V bližini se nahaja Sveta jama, ki je bila nekoč svetišče.
- Grad Socerb: Nahaja se na kraškem robu in je bil upodobljen v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske. Kljub požaru je ohranjen in gosti poroke ter kulturne prireditve.
- Grad na Obrhu: Zgrajen sredi 13. stoletja, stoji na skali ob izviru Obrha. Notranjost je opremljena z lovskimi trofejami in nagačenimi živalmi, kar pričuje o lovski dejavnosti graščakov.
- Celjski grad: Domovanje celjskih grofov, najpomembnejše slovenske plemiške rodbine. Nudi vpogled v zgodovino rodbine in njihovo vlogo v evropski politiki.
- Grad Smlednik: Nekdanji kartuzijanski muzej iz leta 1255, ki danes gosti stalne in začasne razstave, vključno z zbirko Titovih avtomobilov.
