Izola, nekoč znana po svoji industrijski dediščini, danes skozi muzej Parenzana ponosno ohranja spomin na bogato preteklost, ki sega od legendarnih igrač podjetja Mehanotehnika do pomena ozkotirne železnice Parenzana. Ta muzej ni le zbirka predmetov, temveč potovanje skozi čas, ki obiskovalca popelje v obdobja industrializacije, otroške igre in povezovanja Istre s svetom. V srcu Izole se skriva kraj, kjer se preteklost srečuje s sedanjostjo, ponujajoč vpogled v zgodbe, ki so oblikovale to obalno mesto.
Mehanotehnika Izola: Ko so igrače pisale zgodovino
Ko zreli možakar stopi v izolski muzej Parenzana, kjer imajo tudi zbirko, posvečeno nekdanji tovarni igrač Mehanotehnika Izola, se mu na obraz prikrade že zdavnaj pozabljeni nasmeh iskrene otroške sreče. Marsikdo se spominja veselja, ko je pod novoletno jelko zagledal škatlo z napisom Mehanotehnika Izola, v kateri je bil električni vlakec. Z desetletji je tisti vlakec končal bog si ga vedi kje, spomin nanj je zbledel … Potem pa je oživel - v muzeju. Izolska zbirka ima precej presenečenj, ki obiskovalca popeljejo v leta gradnje socializma, ko so drugače pojmovali vzgojno igro otrok.
Od leta 1952, ko je bila Mehanotehnika Izola ustanovljena, je naglo rasla in postala vodilno jugoslovansko podjetje igrač, ki se je odlikovalo z močnim razvojnim potencialom, kruh pa je dajalo nemalo Izolanom. Znani so bili po vsem svetu, njihovi izdelki pa so predstavljali vrhunec otroške ustvarjalnosti iz časov socializma. Med pozabljenimi igračami, ki jih muzej obuja, je tudi sestavljanka Mehanotehnika, po kateri je tovarna dobila svoje ime. To so bile kovinske ploščice z luknjicami, iz katerih se da z vijaki in raznimi dodatki sestaviti avto, žerjav, tovornjak, konjsko vprego ali povsem domišljijske naprave.
Otrokom so v Mehanotehniki sčasoma ponudili pisalne stroje, elektronske didaktične igrače, cestna vozila in plovila na daljinsko upravljanje, dirkalne steze, modele avtomobilčkov in ne nazadnje tudi plišaste igrače. V njih je bilo vgrajene veliko inovativnosti. Srečko Gombač, ki v sklopu društva Histrion prizadevno vodi muzej Parenzana, je pripravil tudi projekcijo nekaj sto fotografij iz zgodovine podjetja, ki jih je zbral Janez Skok. Te fotografije so še posebno v veselje nekdanjim zaposlenim v podjetju, saj obujajo spomine na zlato dobo tovarne. Mehanotehnika Izola se je leta 1990 preimenovala v Mehano, nato so jo olastninili in po 56 letih obstoja je leta 2008 zaradi likvidnostnih težav prenehala delovati. Vendar pa zgodba ni končana. Leta 2010 je podjetje vstalo od mrtvih in zdaj razvija nove in nove modele vlakcev, predvsem tistih hitrih, sodobnih z oznakami Ekspres, Intercity, TGV. Njihovi tehnično dovršeni in izjemno natančni izdelki še vedno slovijo po vsem svetu.
Parenzana: Ozkotirna železnica, ki je povezala Istro
Muzej Parenzana predstavlja zgodovino, značilnosti in zanimivosti ozkotirne železnice Parenzane, ki je v začetku prejšnjega stoletja povezovala kraje od Trsta do Poreča, med drugim tudi Izolo. Ta legendarna železnica, poimenovana tudi Porečanka, je s svojo 33-letno obratovalno dobo (od 1902 do 1935) pustila neizbrisen pečat v zgodovini Istre. Prvi vlak je po tirnicah zapeljal 1. aprila 1902, ko so se na njem zbrali predstavniki istrskega odbora, občin, železniškega ministrstva in graditelji proge. Na slovesnosti ni bilo predstavnikov Italijanov, ker so protestirali proti dvojezičnim napisom, ki so bili postavljeni ob progi. Zadnji vlak pa se je na pot odpravil 33 let kasneje zaradi precej neugodne in nerentabilne proge.
Proga ozkotirne železnice je bila zelo zahtevna, saj je bil teren precej gričevnat. Vlak je navkreber vozil tako počasi, da so ga domačini lahko z malo hitrejšo hojo celo dohitevali. Pripetilo se je tudi nekaj večjih nesreč, na primer burja je iztirila vlak, nasip je spodmaknil vagone. Kljub težavam je Parenzana ostala simbol povezovanja različnih narodov in vseh slojev prebivalstva. Domačinom je ostal v spominu predvsem po lepih razgledih, ki jih je nudila vožnja. V samo 33 letih delovanja je veliko prispevala k gospodarskemu napredku Istre, saj so po njej prevažali vino in oljčno olje iz okolice Buj in Motovuna, sol iz solin v Piranu in Sečovljah, istrski kamen, apno, premog in les, različne kmetijske pridelke in seveda potnike.
Danes je pot Parenzane na slovenskem ozemlju preurejena v kolesarsko in pešpot, po kateri se odpravi mnogo domačinov in turistov, z namenom športnega udejstvovanja, rekreacije ali zgolj za sprostitev. Imenujejo jo Pot zdravja in prijateljstva. V muzeju si lahko ogledate bogato fotografsko gradivo in druge dokumente, povezane s progo, unikatne železniške modele in velik zemljevid Parenzane.
Muzej Parenzana: Več kot le železnica
Muzej Parenzana ni posvečen le zgodovini ozkotirne železnice, temveč obiskovalcu ponuja širši vpogled v tradicijo in bogastvo istrskega okolja. V muzeju boste poleg nostalgične zbirke o Mehanotehniki spoznali tudi vse o legendarni ozkotirni železnici med Trstom in Porečem, zbirko o zgodovini oblačilne kulture v tistih krajih Istre, številne modele starih ladij pa tudi nekaj malega o izolskem Delamarisu, ki je podobno kot Mehanotehnika ime Izole ponesel v svet.
Posebno pozornost si zasluži ena najbogatejših zbirk modelov vlakov na svetu, last Izolana Josipa Miheliča. Mihelič je tisti, ki obiskovalcem razkaže in obširno razloži skrivnosti Parenzane ter svoje zbirke modelov. Njegovo poznavanje in strast do te tematike dodajata muzeju še posebno vrednost. Muzej prikazuje zgodovino ozkotirne železnice Parenzane. Ta je v začetku prejšnjega stoletja povezovala kraje od Trsta do Poreča, med drugim tudi Izolo. Prvi vlak je zapeljal leta 1902, zadnji pa 33 let kasneje.
V muzeju lahko vidimo fotografsko gradivo in druge dokumente v zvezi s progo, unikatne železniške modele in velik zemljevid Parenzane. Če smo dovolj pozorni, lahko v samem centru Izole opazimo oznake, ki nas vodijo do muzeja. Muzej Parenzana je bil odprt leta 2000. Parenzana so takrat imenovali majhen vlak. V muzeju lahko poleg zgodovine proge spoznate tudi običaje lokalnega prebivalstva in lepote Istre. Izolska zbirka v muzeju Parenzana tako predstavlja pomemben del kulturne dediščine, ki priča o industrijskem razvoju, inovativnosti in povezovanju, ki so zaznamovali Izolo in njeno okolico. To je prostor, kjer se preteklost dotakne sedanjosti in obiskovalcu ponudi edinstveno doživetje.