Arheološki park Divje babe, ki leži v razgibani pokrajini Idrijsko-Cerkljanskega hribovja, je eno najpomembnejših najdišč stare kamene dobe na svetu. V tej skrbno raziskani jami, ki je nudila dom tudi jamskim medvedom, je bilo odkrito najdišče Divje babe I, ki sega v obdobje srednjega (moustérien) in začetka mlajšega paleolitika (aurignacien). Mnogoplastno najdišče je bilo časovno opredeljeno z različnimi radiometričnimi metodami datiranja, pri čemer so raziskane plasti stare med 35.000 in 116.000 leti. Ena najpomembnejših najdb v jami, ki je spremenila naše razumevanje o neandertalcih, je približno enajst centimetrov velika kost s simetričnima luknjicama na sredini - piščal iz kosti jamskega medveda. Ta krhek, nadvse dragocen predmet, ki domuje v Narodnem muzeju Slovenije, je danes eno najpomembnejših arheoloških odkritij na slovenskih in evropskih tleh.
Odkritje, ki je pretreslo svet arheologije
Pred natanko tridesetimi leti, natančneje 18. julija 1995, je arheolog Ivan Turk v jami Divje babe na Cerkljanskem, v strmem skalnatem pobočju Šebreljske planote, odkril najstarejše glasbilo na svetu. Jama leži v pobočju pod robom Šebreljske planote, 230 metrov visoko nad reko Idrijco. Jama je bila brlog jamskih medvedov, a so jo v zadnji ledeni dobi občasno obiskovali tudi ljudje, najprej neandertalci in za njimi anatomsko moderni ljudje. Izdelano je iz leve stegnenice mladega jamskega medveda, v katero je neandertalec s kamenim in koščenim orodjem naredil štiri luknjice in rezilni rob na ustniku. Ta neobičajna najdba je bila zacementirana v bližini ostankov 50 do 60 tisoč let starega ognjišča.
Datacija jamske plasti, v kateri je bila najdena piščal, je bila nedavno ponovno določena s pomočjo preiskav medvedjih zob z elektronsko spinsko resonanco, ki potrjujejo njeno starost med 50.000 in 60.000 leti pred našim štetjem. Ta starost jo uvršča v čas stare kamene dobe (paleolitika) in jo postavlja za približno 20.000 let pred druge podobne piščali, ki so delo anatomsko modernega človeka.
Neandertalec: Več kot le "primitiven človek"
Piščal iz Divjih bab je edini dokaz obstoja jamskega človeka - neandertalca na našem ozemlju. Hkrati pa je pokazatelj, da je bil neandertalec miselno globoko razvit in zmožen abstraktnega mišljenja ter umetniškega izražanja. Najdba radikalno ruši še do nedavnega močno zakoreninjene predstave o neandertalcih kot primitivnih človečnjakih. Dokazuje, da so bili inovativni in čuteči ljudje, zmožni ustvarjanja glasbe, ki je bila v tistih časih verjetno mnogo širša kot danes. Njena vloga je lahko segala od obredov, posnemanja zvokov narave do ustvarjanja določenega vzdušja pri obredih.
Razporeditev luknjic, ohranjena dolžina stegnenice, ustnik (umetno priostren rob na vrhu) in izsledki računalniške tomografije so omogočili natančno in verodostojno rekonstrukcijo glasbila. Ta rekonstrukcija omogoča široko paleto zvočnosti in melodijskega gibanja, kar je potrdilo, da ne gre za naključno delo narave ali ugriz zveri, temveč za namerno izdelano glasbilo. Velikost luknjic in njihova lega ne moreta biti naključni, kar je bilo potrjeno z glasbenimi poskusi.
Polemike in znanstvena potrditev
Najdba piščali je sprva sprožila mnoge polemike in razdvojila strokovno javnost. Nekateri arheologi, kot je bil Mitja Brodar, so nasprotovali trditvi, da gre za delo neandertalca, in so preluknjano kost povezovali s podobnimi najdbami iz Potočke zijalke, ki jih je pripisoval kromanjoncu. Tuji arheologi so se nagibali k dvomu o namenski izdelavi predmeta kot glasbila. Vendar pa so po dolgoletnih raziskavah slovenski arheologi, predvsem Ivan Turk, večkrat strokovno ovrgli te dvome. Luknjice naj ne bi nastale naključno, viden pa je bil tudi del ohranjenega rezilnega roba, ki naj bi bil posledica obdelave materiala. Kost naj bi omogočala širok tonski obseg in veliko prilagodljivost pri igranju melodičnih linij.
Glasbena dediščina in sodobni odzivi
Zvočne možnosti koščene piščali so bile večkrat javno predstavljene s strani akademskega glasbenika Ljuben Dimkaroskega, ki je bil eden najpomembnejših izdelovalcev replik in izvajalcev nanje. S svojimi glasbenimi poskusi je dokazal, da piščal obsega kar tri oktave in pol, kar je največji obseg pri najdenih najstarejših mlajšepaleolitskih piščalih. Na piščal je lahko izvajal legato, stakato, dvojni in trojni jezik, frulato, glisando, kromatiko in trilerje, zaigral pa je celo dela Bacha, Beethovna in Ravela. Dimkaroski je za svoje glasbene poskuse iz kosti in lesa izdelal več sto različnih rekonstrukcij piščali, ki jih je poimenoval tidldibab (ime je sestavljeno iz začetnic imen Turk Ivan, Dimkaroski Ljuben in Divje babe).
Danes poslanstvo Dimkaroskega nadaljuje vsestranski glasbenik in multiinštrumentalist Boštjan Gombač, ki se igranja na rekonstrukcijo piščali loteva z neizmernim spoštovanjem. "V zvoku piščali je vedno neki zapis, ne glede na to, na kakšno rekonstrukcijo igram. Nekaj mističnega. Zvok, ki ga sicer lahko opišem, težko pa razložim, kaj se dogaja, ko ta zvok nastaja," je dejal v nekem pogovoru. Gombač sodeluje z muzejem od leta 2016 in je na najbolj verno rekonstrukcijo, izdelano s pomočjo natančnega 3D-modela originala, zaigral na uvodni slovesnosti ob odprtju Evropske prestolnice kulture Nova Gorica-Gorica 2025.
Muzejska postavitev in kulturni spomenik
Piščal iz Divjih bab je dragocenost svetovnega pomena in je v skrbni hrambi Narodnega muzeja Slovenije. Ob 30-letnici najdbe je bila v Narodnem muzeju Slovenije postavljena razstava z naslovom "Neandertalčeva piščal - 60.000 let glasbe". Ta razstava je izpostavila pomen tega majhnega artefakta, ki povezuje premično kulturno dediščino z živo dediščino, glasbo. Na ogled so bile številne rekonstrukcije in replike piščali, nekatere so si obiskovalci lahko tudi ogledali. Originalna piščal, zaradi svoje občutljivosti, ostaja postavljena v vitrini znotraj stalne razstave.
Jamsko najdišče Divje babe I je v zadnjih letih doživelo digitalizacijo, kar omogoča edinstveno izkušnjo obiskovalcem. Arheološki park Divje babe je bil v zadnjih letih deležen tudi povečanega obiska, kar kaže na vse večje zanimanje javnosti za to izjemno najdbo. Zaradi svoje izjemne pomembnosti je bil zavod za varstvo kulturne dediščine podal predlog, da se Divje babe priznajo za kulturni spomenik državnega pomena, kar je bil tudi ugodno rešeno do decembra 2025.
Širši kontekst in nadaljnje raziskave
Najdba piščali iz Divjih bab je bistveno spremenila pogled na neandertalca, ki je izumrl pred približno 30.000 leti. Ne gre več le za koščeno piščal, temveč za glasbilo posebnega tipa, ki je spremenilo naše razumevanje o kognitivnih sposobnostih in čustvenem svetu naših prazgodovinskih prednikov.
Arheologi so prepričani, da bi nadaljnja izkopavanja v jamah v okolici Šebrelj lahko prinesla še več odgovorov, morda celo okostje neandertalca, s čimer bi dokončno potrdili izvor piščali. Vendar pa za obsežnejša izkopavanja potrebna finančna sredstva države še niso zagotovljena, kar predstavlja oviro pri nadaljnjih raziskavah. Kljub temu pa obisk jame na Cerkljanskem, čeprav originalne piščali v njej danes ni, ostaja svojevrstno, mistično doživetje, ki obiskovalce popelje v pradavni svet.
Arheološko najdišče Divje babe I: Ključni podatki
- Lokacija: Idrijsko-Cerkljanskohribovje, Slovenija
- Datacija najdišča: Srednji in mlajši paleolitik (med 35.000 in 116.000 leti)
- Glavna najdba: Piščal iz kosti jamskega medveda (tidldibab)
- Datacija piščali: 50.000-60.000 let pred našim štetjem
- Material: Kost leve stegnenice mladega jamskega medveda
- Mere piščali: Dolžina: 11,4 cm
- Izdelovalec: Neandertalec
- Pomembnost: Najstarejše znano glasbilo na svetu, dokaz o glasbeni sposobnosti neandertalcev, ključni dokaz o njihovi miselni razvitosti.
- Trenutna lokacija originala: Narodni muzej Slovenije, Ljubljana
- Kulturni pomen: Kulturni spomenik državnega pomena (od decembra 2025)
- Digitalizacija: Arheološki park Divje babe I je prva digitalizirana jama v Sloveniji.
Širša slika: Potočka zijalka in druga najdišča
V Sloveniji imamo še druga pomembna paleolitska najdišča, kot je Potočka zijalka v vzhodnih Karavankah, kjer so bili najdeni ostanki človeškega bivanja pred približno 30.000-40.000 leti. Tam je bil najden tudi koščena piščal z luknjico, ki jo je izdelal kromanjonec. V 20. in 30. letih 20. stoletja je arheolog Srečko Brodar v Potočki zijalki našel na desetine preluknjanih kosti, a jih je večina uničenih med drugo svetovno vojno. Poleg tega so bili paleolitski predmeti najdeni tudi v Mokriški jami in v Betalovem spodmolu. Do najdbe v Divjih babah mednarodni arheološki skupnosti ni bilo znano, da bi obstajala kakšna tako stara piščal z luknjicami. Večina paleolitskih piščali je bila namreč najdena v Franciji.
Nadaljnje raziskave in ohranjanje teh izjemnih arheoloških najdišč so ključni za razumevanje naše preteklosti in razvoja človeštva. Piščal iz Divjih bab je tako več kot le arheološki predmet; je simbol neprecenljive kulturne dediščine, ki nas sili k premisleku o naših koreninah in o tem, kaj dejansko pomeni biti človek.