Istra in Trst, nekoč pomembna obalna območja Avstro-Ogrske monarhije, še danes pričata o bogati pomorski zgodovini, ki se je vtkala v njuno identiteto. Posebej Pula, ki je bila glavno vojno pristanišče Avstro-Ogrske, je skozi stoletja doživljala vzpone in padce, povezane predvsem z dejavnostjo mornarice. Danes ta zgodovina živi v muzejih in zbirkah, ki skrbno ohranjajo spomin na pomorsko preteklost. Ena takšnih dragocenih zbirk je tudi Gallerion v Novigradu, ki jo je s srcem in dušo ustvaril Sergio Gobbo. Ta zbirka ni le zbirka predmetov, temveč pripoved o ljudeh, ladjah, bitkah in vsakdanjem življenju mornarjev, ki so soustvarjali pomorsko zgodovino Istre in širše.
Simon Rutar in zgodovinska razprava o Trstu in Istri
Že v 19. stoletju so slovenski intelektualci raziskovali zgodovinsko in kulturno povezanost slovenskih dežel z obalnim pasom Jadranskega morja. Simon Rutar, avtor dela "Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra: Prirodoznanski, statistični, kulturni in zgodovinski opis", je bil eden tistih, ki so se poglobili v to tematiko. Njegovo delo, ki je danes v javni domeni, raziskuje naravne, statistične, kulturne in zgodovinske vidike Trsta in Istre. Rutar se je soočal z vprašanjem pripadnosti teh ozemelj, ki so bila po večini naseljena z ne-slovenskimi prebivalci, a je kljub temu poudarjal njihovo zgodovinsko in geografsko povezanost s slovenskimi deželami. Njegova ideja, ki je morda odstopala od stroge znanstvene objektivnosti, je izhajala iz rodoljubja in želje po razumevanju zgodovine svojega naroda.
Rutar poudarja, da so se "iste činjenice, kakor Germane so tirale tudi naše pradede na obale sinje Adrije: Pritisk sovražnih razrodov in pa tisto neodoljivo hrepenenje po solnčnem jugu". S tem misli na zgodovinske migracije in širjenje Slovanov ter njihovo soočanje s sosednjimi narodi. V 6. stoletju naj bi slovenski predniki prišli ob Donavo navzgor v današnja bivališča, kjer so v spopadih z drugimi narodi in s težkim delom iztrgali zemljo. Po Rutarjevem mnenju si "našinci ob vzhodnih obalah Jadranskega morja smatrati za avtohtonce, za samorodce".
Pomembno je tudi Rutarjevo razumevanje zgodovine rimske in beneške oblasti na teh območjih. Čeprav so Rimljani prešli Alpe in Donavo ter so Benečani dolgo časa gospodarili ob vzhodni obali, Rutar poudarja, da je "vse to prešlo". Kljub ostankom rimske, bizantinske in beneške sile ter prosvete, ki se še vedno vidijo v arhitekturi in drugih ostalinah, je Rutar prepričan, da se romanstvo "trajno umiče pred čilim slovanstvom". Ta pogled ponuja drugačno perspektivo od pesimističnih pogledov, ki so videli v slovanskih ostankih le sledove nekdanje slave.
Rutar je v svojo zbirko zajel tudi Trst in Istro, s prepričanjem, da sta "po pravici" del slovanskega območja, čeprav po večini nista slovenska. Poudarja, da so Hrvati in Srbi vstopili na ta območja ob istem času kot slovenski predniki, kot "celotna edinstvena narodna skupina", ne pa kot sovražni vsiljenci. Šele kasneje so se južnoslovanska plemena razločila. Istra je po Rutarjevem mnenju "najlepši primer slovanske vzajemnosti", kjer obe narodnosti delujeta v "idealni složnosti".
Zgodovina potrjuje, da sta Kranjska in Primorska "že od prirode zvezani". Cesar Avgust je Kranjsko povezal z Italijo, v srednjem veku pa je Notranjska spadala pod oglejski patriarhat. Trgovinske koristi so povezovale Kranjsko z Istro, saj so notranje dežele dobivale sol, olje, vino in druge izdelke z morske obale. Upravno je bila srednja in vzhodna Istra od leta 1374 povezana s Kranjsko, Trst pa od leta 1382. V času francoske okupacije je bilo celotno Primorje združeno s Kranjsko, čeprav je Avstrija kasneje ustanovila kronovino Primorsko.
Geografski in statistični pregled Trsta in Istre
Trst z okolico in mejna grofija Istra sta dva posebna dela "avstro-ilirskega Primorja". Nahajata se ob severovzhodni strani Jadranskega morja. Na severu ju obdaja Goriška, na vzhodu Kranjska in Hrvaška. Obkroža ju Jadransko morje. Trst z okolico meri 93,8 km² in ima 160.000 prebivalcev, medtem ko Istra obsega 4941,51 km² s 320.000 prebivalci.
Po uradnih podatkih je v Trstu z okolico 100.000 Italijanov, 30.000 Slovencev, 7.100 Nemcev in 400 Srbohrvatov. V Istri govori hrvaško 142.000 ljudi, italijansko 118.000, slovensko 45.000 in nemško 5.900.
Tržaški grb prikazuje dvoglavega orla na rdečem in zlatem polju (znak podvrženosti Avstriji) ter črni križ na srebrnem in rdečem polju. Istrska deželna barva je modro-rdeča. Napoleon I. je leta 1809 ustanovil Ilirsko kraljevino, po njegovem odhodu pa je bilo leta 1816 razglašeno "ilirsko kraljestvo", ki je zajemalo Primorsko, Koroško, Kranjsko in del Hrvaške. Cesar je še danes nosilec naslova "kralj ilirski". Z odlokom z dne 10. oktobra 1849 je bilo avstro-ilirsko primorje razdeljeno na tri dežele z enim namestnikom v Trstu. Ilirija ima v grbu zlato galejo na rdečem polju.
Trst: Mesto na stičišču kultur in zgodovine
Trst in Istra sta kot primorski deželi zelo pomembni v trgovskem in političnem smislu. Njihova pokrajina, podnebje in naravno ter kulturno življenje jih uvrščajo med najbolj zanimive dežele monarhije.
Najlepši razgled na Trst in njegovo okolico se ponuja z Opanskega hriba (397 m) ali od obeliska (346 m), ki so ga Tržačani postavili leta 1844 cesarju Ferdinandu I. Od tod se odpre pogled na morje, mesto in slikovito okolico. Kraška planota se strmo spušča proti morju, le redki peščenčevi griči se razlikujejo od Krasa. Na takšnem griču stoji večji del mesta Trsta. Posebej strmo se spušča obronk proti vasici Piščanci nad Rojanom. Ta dva kraja se nahajata v ozkem debru med dvema peščenčevima hriboma, ki nosita vinograde. Med njima se bleščijo bele hišice "kampanije", letovišča premožnih Tržačanov. Rojan s svojim zvonikom in vojašnico ter mogočna skladišča nove luke dopolnjujejo sliko.
Razgled z morske strani je še lepši. Tržaška okolica se amfiteatralno dviga, vidijo se vsa sela spodnje in srednje okolice ter železniška proga z vijadukti in predorom. Med Prosekom in Opčinami se dvigajo 100 m visoke skale, skozi katere so v začetku 19. stoletja gradili cesto proti Trstu. Ponoči se prikažejo številne luči, med njimi zeleni in rdeči plameni na svetilniku, ki signalizirajo mornarjem. Geometrijske oblike luči omogočajo prepoznavanje obrisov obale, pomolov, ulic in trgov.
Pogled na Trst z železnice je manj ugoden. Morje se vidi skozi skalne odprtine, a razgled na mesto se počasi odpira skozi ovinke. Železnica prečka mejo tržaške okolice in nad vodovodom Brojanica (Aurisina) se nahaja parna črpalka, ki dovaja vodo iz kraških studencev v Trst. V bližini postaje Grljan stoji grad Miramar, nekdanje prebivališče cesarja Maksimiljana. Okolico gradu krasijo nasadi in labirintu podobne poti.
Barkovlje (Sv. Jernej) so znane po ribičih in razviti narodni zavesti. Tam je nekoč stala rimska vila z mozaiiki, danes pa je tam priljubljeno morsko kopališče. Barkovljsko delnico zapira hrbet s trdnjavicama Kresič. Vzhodneje se nahaja vas Greta, nato pa rojanska dolinica s potokom Martežin. Nad njim so skladišča nove luke, nad drugim pa sedanji kolodvor. Kraj Musiella je dobil ime po nekdanjem otočku. Današnja obala od novega lazareta do starega je bila nekoč pokrita z morjem.
Tržaško luko zapira dolg nasip od starega lazareta do svetilnika (33,5 m). Tam je bila stara luka, na mestu svetilnika pa trdnjavica Čuk. Od starega lazareta se vleče šetališče sv. Andreja. V bližini so Lojdova ladjetvornica in "škver sv. Marka". Sosednja občina Skedenj ima samostojno župnijo in škofovo letovišče. Na skrajnem rtu Krknel (Gardin) stoji potok Šturek. Na hrbtu Sabotnjak stojita dve kapelici, sv. Save in sv. Pentelije, ki naj bi ju sezidali dalmatinski mornarji. V eni izmed kapelic je upodobitev "kalugjerja" med sv. Jurijem in sv. Martinom.
Tržaška meja se ob obali obrne proti vzhodu mimo Žavelj, kjer so bile nekoč tržaške solarne. Meja poteka po gričih do vasi Bazovica, Lipica in Gropada. V bližini Gropade je Padriška jama, ki se spušča v stopnicah in ima veliko prepadov. V njej je voda, vendar nadaljnje potovanje ni mogoče. Blizu Proseka so odkrili "Martelovo jamo", globoko 190 m, na dnu katere teče reka. Tržaški Kras je podoben goriškemu, medtem ko se peščenčev svet med kraškim robom in morjem razlikuje.
Gallerion: Pomorski muzej v Novigradu
Sergio Gobbo, navdušen nad istrsko zgodovino, še posebej nad obdobjem Avstro-Ogrske in Habsburške monarhije, je zbral obsežno zbirko predmetov, povezanih z avstro-ogrsko mornarico. Njegova zbirka, imenovana Gallerion, se nahaja v Novigradu in predstavlja dragocen vpogled v pomorsko dediščino Istre.
Zbirka Gallerion je razdeljena v dveh nadstropjih. V pritličju so predmeti, povezani z avstro-ogrsko mornarico od bitke za Vis do konca prve svetovne vojne. Tu najdemo makete ladij, ki so sodelovale v znameniti bitki za Vis, pa tudi model fregate Novara, s katero so Avstrijci prvič prepluli svet. Tretjino posadke te fregate so sestavljali Hrvati, kar je pomemben podatek za lokalno zgodovino. Novara je med letoma 1857 in 1859 plula po vsem svetu na znanstveni odpravi, s katero so domov prinesli tisoče vzorcev flore, favne, mineralov in etnografskih predmetov.
Gallerion ponuja tudi osebne predmete mornarjev, dokumente, fotografije in pisma. Med zanimivimi predmeti je tudi stari bas, ki ga je Sergio Gobbo prejel od glasbenika Otavija iz Grožnjana. Bas je bil nekoč del ladje pod hrvaško zastavo, ki je bila potopljena v puljskem pristanišču ob koncu prve svetovne vojne.
V prvem nadstropju Galleriona se zgodbe o mornarjih in ladjah nadaljujejo z zgodbami o letalih. Zbirka se polni s predmeti in maketami vojaških letal, sestreljenih nad Istro med drugo svetovno vojno. Ti predmeti, najdeni po istrskih vaseh, pričajo o dogajanju na istrskem nebu. Gallerion razkriva tudi, da so bili nekateri Hrvati piloti v italijanskem letalstvu in so potapljali britanske ladje, nekateri pa so kasneje postali del ameriških zračnih sil.
Sergio Gobbo je ključen za doživetje Galleriona. Njegovo pripovedovanje oživi predmete in istrsko pomorsko zgodovino, ki se skriva v njegovi duši. Zbirka Gallerion ni le muzej, temveč živa priča preteklosti, ki jo je s srcem ustvaril njen ustanovitelj.
Pionirke ženskega pomorstva: Sava Kaluža in Jolanda Gruden
Zgodovina pomorstva ni samo zgodovina moških. Knjiga "Sava in Jolanda" muzejske svetnice dr. Nadje Terčon iz Pomorskega muzeja Piran opisuje pionirki ženskega pomorstva v Jugoslaviji: Savo Kalužo in Jolando Gruden (kasneje Mažer). V času, ko se je Slovenija trudila pridobiti svoj del morja in graditi temelje pomorske naravnanosti, sta ti dve ženski rušili stereotipe in se borili za enakopravnost.
Sava Kaluža, doma iz Postojne, se je leta 1947 vpisala na Slovensko pomorsko trgovsko akademijo v Kopru kot edina ženska. Jolanda Gruden, iz Nabrežine pri Trstu, se jima je pridružila v drugem letniku. Obe sta bili živahni, družabni in nabriti, čeprav je bil njun vstop v moški svet mornarice izziv. Do tedaj je veljalo, da ženske na ladji prinašajo nesrečo.
Sava in Joli sta pol leta skupaj opravljali kadeturo na ladji Hrvatska. Njuna prisotnost je vzbujala pozornost v vseh pristaniščih, celo v New Yorku. Novinarji so o njiju pisali, saj sta bili prava senzacija. Ladja Hrvatska je na potovanju s Savo in Joli pripeljala ameriško pomoč Jugoslaviji v vrednosti 35 milijonov dolarjev.
Na morju sta se soočali s številnimi izzivi. Sava je v steklenici poslala pismo domov, ko je plula proti Ameriki. Med barvanjem oznak ladijskega ugreza v New Orleansu je skoraj padla v vodo. Obe sta doživljali hud neurje na Atlantiku. Jolanda je prevzela tudi vlogo bolničarke, ko je 17-letni kuhinjski pomočnik zbolel za vnetjem slepiča na ladji Livno. Mladeniča so sredi razburkanega oceana preselili na Hrvatsko in ga operirali brez narkoze.
Leta 1952 so jugoslovanske oblasti sprejele uredbo o prepovedi zaposlovanja žensk na ladjah. Sava se je izkrcala in začasno prenehala pluti. Kljub pritožbam in pisanju celo Jovanki Broz, je odlok veljal več let. Leta 1957 se je Sava zaposlila na Splošni plovbi Piran, vendar ji vodstvo ni dovolilo opraviti kapitanskega izpita, kar je odraz moškega odpora do žensk v mornarici. Leta 1961 se je Sava ponovno vkrcala na veliko ladjo, tokrat na Bled Splošne plovbe, kjer je bila ladijska komisarka za potnike.
Zgodba Save Kaluže in Jolande Gruden je zgodba o pogumu, vztrajnosti in boju za enakopravnost. Njihova pričevanja, analiza o ženskah na morju in podatki o manj znani zgodovini pomorstva na naših tleh, ki jih je zbrala Nadja Terčon, so pomemben prispevek k ohranjanju pomorske dediščine in spodbujanju preseganja predsodkov.