Za uradni datum začetka vojne za Slovenijo velja 27. junij, ko so enote Jugoslovanske ljudske armade (JLA) začele obsežno ofenzivo z namenom preprečiti osamosvojitev mlade države. Vendar pa so se napetosti in prvi spopadi začeli že dan prej, ko so enote JLA brez boja zavzele mejne prehode na Primorskem, kar je nakazalo neizbežnost oboroženega konflikta. Desetdnevna vojna, ki je sledila, je bila ključna preizkušnja za slovensko obrambo in voljo po samostojnosti, polna junaških dejanj, taktičnih preobratov in nepredvidljivih trenutkov, ki so oblikovali prihodnost Slovenije.
Začetek ofenzive in prvi spopadi
Zgodnje jutranje ure 27. junija so zaznamovale prestop slovenske meje oklepne enote JLA iz Karlovca. Pri Pogancih, med Metliko in Novim mestom, je prišlo do prvih strelskih spopadov pri barikadah, ki so jih postavili slovenski branitelji. Hkrati je iz vojašnice na Vrhniki krenil bataljon proti Brniku, medtem ko so enote iz drugih vojašnic prav tako krenile proti mejnim prehodom. Slovensko predsedstvo je v odgovor ukazalo obrambo, s čimer se je uradno začela desetdnevna vojna za Slovenijo.
Težke bitke so se odvijale na več frontah. Ena izmed ključnih lokacij je bil mednarodni mejni prehod Rožna Dolina pri Novi Gorici. Že večer pred uradnim začetkom vojne, 26. junija, so enote JLA iz vojašnice Pivka začele pohod na mejne prehode z Italijo. Ena izmed teh enot, namenjena na goriško, je zaradi zapor na Rebrnicah izbrala daljšo pot in s težavo prispela v vojašnico v Vipavi. Naslednji večer, 27. junija, je oklepna enota, sestavljena iz 117 vojakov in petih tankov iz vipavske vojašnice, prispela pred mejni prehod Rožna Dolina. Tam jih je pričakalo le nekaj miličnikov. Kljub temu, da je enota PEM (posebna enota milice) prehod zapustila že popoldne, so tanki in vojaki obkolili območje. Ob 19.30 uri se je situacija zaostrila z prihodom še 20 zveznih miličnikov iz vojašnice Ajševica. Po pogajanjih so slovenski miličniki ob 22. uri predali mejni prehod.
Dogajanje na mejnem prehodu Rožna Dolina je še istega večera spremljalo tudi več sto domačinov, ki so protestirali. Med tanki in vojaki se je znašel tudi Drago Kosmač, ki je s svojo iznajdljivostjo in pogumom uspel prisiliti k predaji najmanj 50 vojakov JLA. Okoli šeste ure zvečer, 28. junija, so enote Teritorialne obrambe (TO) postavile zasedo ob magistralni cesti v Rožni Dolini, s čimer naj bi preprečili okrepitve iz vojašnice Ajševica. Skupina devetih pripadnikov diverzantske skupine pod vodstvom majorja Srečka Lisjaka je dobila nalogo napada na enoto JLA na mejnem prehodu. Oddelek posebne enote milice pod vodstvom inšpektorja Franca Šumandla je zavaroval smer proti karavli Rafut.
Ob 19.20 uri so teritorialci napadli vojake na mejnem prehodu. Napad je presenetil tako vojake JLA kot tam zbrane občane, ki so jih pred tem neuspešno poskušali razgnati kriminalisti. Ob napadu so se občani razbežali, šest jih je bilo ranjenih. Teritorialci so s protitankovskim orožjem zadeli tank v križišču in delovno vozilo. Tank je kasneje zagorel, goreča nafta pa je zažgala še bližnji tank. Presenečeni in demoralizirani vojaki, ki so jim v vojašnicah dejali, da gredo na mejo zaradi obrambe pred zunanjim sovražnikom, sprva niso streljali. Vendar sta tanka na Vipavski cesti pri bencinski črpalki po treh minutah prižgala motorja in začela obračati kupoli, z mitraljezi sta večkrat rafalno ustrelila. Tank bliže križišču je usmeril kupolo proti položajem teritorialcev, ki so se umaknili za hiše.
V tej ključni točki je v igro vstopil Drago Kosmač. Izkoristil je zmedo med vojaki, vdrl v prostore milice in razorožil poveljstvo enote ter zvezne miličnike. Ko je streljanje ponehalo, je z zajetim pripadnikom JLA, ki je imel belo zastavo, odšel v križišče in dosegel predajo še edinega delujočega tanka. Kosmač je nato zbral zajete vojake in jih ukazal uleči se 100 metrov stran od križišča. Kljub temu, da so teritorialci ponovno začeli streljati v križišče, so po pozivih občanov prenehali. Ranjene so odpeljali v bolnišnico, zajete vojake pa na dvorišče vulkanizerske delavnice. V tem spopadu so umrli trije vojaki JLA, ranjenih pa je bilo še 16. V spomin na te dogodke je bila pripravljena slavnostna prireditev, na kateri je zbrane nagovoril novogoriški župan Klemen Miklavič, slavnostni govornik pa je bil polkovnik Vlado Pakiž.
Boji na Dolgi vasi in Gornji Radgoni
Podobno dramatični dogodki so se odvijali tudi ob mednarodnem mejnem prehodu Dolga vas. 27. junija 1991 je JLA nameravala zavzeti ta prehod, a jim to ni uspelo, saj so se pogumni možje pod vodstvom mejne milice Ladislava Bagladija zoperstavili večkrat močnejšemu nasprotniku. Ladislav Bagladi, ki je bil komandir Postaje mejne milice Dolga vas, je v intervjuju pojasnil, da je JLA napadla Slovenijo zaradi njene odločitve za samostojno pot. Njihov cilj je bil zavzeti vse mejne prehode in s tem pritiskati na slovensko vlado.
Branilci so glavno cesto proti mejnemu prehodu blokirali s tovornimi vozili, bagri in cisternami, za obrambo območja mejnega prehoda pa so postavili obrambne položaje, ki so jih branili miličniki z orožjem. V obrambi so sodelovali tudi pripadniki teritorialne obrambe iz Lendave ter miličniki in rezervni miličniki iz Lendave in Dobrovnika. Bagladi je poudaril, da so pred predajo vojakov JLA opozorilno streljali v zrak, kar je povzročilo paniko in privedlo do predaje. Tako vojska kot branitelji so se želeli izogniti človeškim žrtvam in materialni škodi. Bagladi je priznal, da ga je bilo strah, še posebej, ko so bili obkoljeni in niso vedeli za načrte vojske, ki je čakala na okrepitve s hrvaške strani. Na srečo so te okrepitve na mostu reke Mure v Murskem Središču zadržali pripadniki TO. Najbolj se je Bagladi spominjal drugega dneva obkolitve, ko so se vojaki in starešine JLA predali. Po končani desetdnevni vojni so se vojaki JLA po lastni presoji vrnili k svojim družinam ali v vojašnice, celotna JLA pa se je iz Slovenije umaknila 25. oktobra 1991. Vojna je za mejni prehod Dolga vas prinesla velike spremembe, saj se je zaradi prekinjenih prometnih poti proti vzhodu in jugu Evrope ves tranzitni promet preusmeril na ta prehod, kar je povzročilo veliko gnečo. Bagladi se ne počuti kot junak, temveč kot zaveden državljan in domoljub.
Vojni pohod JLA na meddržavni mejni prehod v Gornji Radgoni se je začel takoj prvi dan po razglasitvi slovenske neodvisnosti, 27. junija 1991. Iz varaždinske vojašnice je krenila oklepna kolona JLA, ki je imela ukaz prodreti skozi Ormož in Ljutomer do mejnega prehoda v Gornji Radgoni. Po razglasitvi slovenske samostojnosti je slovenska milica prevzela mejne prehode, vključno z Gornjo Radgono, in zamenjala jugoslovanske državne simbole s slovenskimi. Naloga JLA je bila vzpostaviti prejšnji jugoslovanski državni režim. Kolona je prispela do mostu čez Dravo, do novo nastale južne meje, kjer jo je na barikadi zaustavila skupina ormoških braniteljev. Pričelo se je streljanje, pri čemer je bila narejena ogromna škoda v mestu in ranjen po en borec na obeh straneh. Kolona se ni uspela prebiti, zato je bil sestavljen nov oklepni enoti, ki pa ju je prav tako ustavila TO in milica v Ormožu.
Tega istega dne so v Gornji Radgoni izvedli blokado vhoda v stražnico in jim odvzeli elektriko ter vodo. V Radencih je skupina 6 pripadnikov TO zvečer zajela izvidnico JLA. Po dvojnem neuspehu pred Ormožem se je poveljnik 32. mehanizirane brigade JLA odločil za tretjo oklepno enoto, ki se je napotila proti Štrigovi in ponoči prebila do Veržeja. Naslednje jutro, 28. junija, je kolona JLA nadaljevala pot skozi Hrastje Mota, kjer je uničila dva tovornjaka v oviri. Branilci ovire so se predhodno umaknili, ker niso imeli protitankovskega orožja. Kolona JLA je prispela v Radence, kjer je prebila dve cestni oviri. V obstreljevanju JLA je bil ranjen civilist Alojz Gaubet, ki je kasneje umrl za posledicami poškodb. Kolona JLA je po preboju obrambe v Radencih prodirala proti Gornji Radgoni. V mestu so bili v pripravljenosti vsi - od osebja zdravstvenega doma do Civilne zaščite in gasilcev. Okoli 10.00 ure je kolona JLA prispela do prve ovire pred Gornjo Radgono. Pripadniki TO so izstrelili raketo iz protitankovskega orožja in sprožili improvizirano mino, s čimer so delno poškodovali tank za izvleko. Pričelo se je obstreljevanje, pri čemer je JLA s tankovsko granato poškodovala stanovanjsko hišo. Ko so prebili prvo oviro, jih je pričakala druga, nato pa še tretja pred železniškim prehodom.
Domovina in država, vojna za Slovenijo, dokumentarni film 2006
Gornja Radgona je obmejno mesto, kjer je živelo precej družin iz drugih jugoslovanskih republik. Nekateri od njih so sodelovali z JLA, medtem ko je večina prebivalcev Gornje Radgone v prihodu vojske videla sovražnika. Mladina Gornje Radgone, ki ni bila v redni ali rezervni sestavi enot TO in milice, je čutila dolžnost ukrepati. Dva mladeniča sta kolono JLA pričakala v centru mesta s tremi molotovkami. Ker sta jih odvrgla na oklepna vozila, večje škode nista povzročila. V zaklon za zgradbo električne transformatorske postaje ju je opazila posadka tanka. Sledil je strel iz topa in transformatorska postaja je bila uničena, oba mladeniča pa sta preživela. V tem času je na drugi strani ceste druga skupina mladeničev pripravljala molotovke. Kolona JLA se je pomaknila naprej, pri čemer jo je pri muzeju ovirala skupina strelcev TO. Zaradi tega se je kolona odcepila, tako da so pot na mejni prehod nadaljevali le tanki in oklepna vozila, medtem ko se je preostali del kolone moral ustaviti. To so izkoristili mladeniči z molotovkami, ki so jih odvrgli na zaustavljena vozila. Nastalo je "pekel", ki je trajal vse do naslednjega dne.
Popoldne 28. junija je kolona JLA dosegla svoj cilj in zasedla mejni prehod Gornja Radgona. Istega dne je po mrtvega vojaka priletel helikopter JLA. Iz helikopterja je izstopil polkovnik, načelnik za meje v poveljstvu JLA v Zagrebu, ki se je začel pogajati s predstavniki milice. Ob 18.00 uri je posebna enota milice izvedla njegovo aretacijo in ga prepeljala v Ljubljano. V naslednjih dneh so potekala večkratna pogajanja s poveljnikom enote JLA, vendar so bila neuspešna. Zato se je poveljstvo TO odločilo za priprave na zajetje enote na mejnem prehodu in v stražnici. Borbeno delovanje enot TO in milice se je pričelo v torek, 2. julija 1991. V jutranjih urah so prejeli ukaz za najvišjo stopnjo borbene pripravljenosti in ob 14.30 sledil ukaz za napad. Pripadniki TO so prvi udarili s svojim strelnim orožjem. JLA je odgovorila z vsem orožjem, kar je povzročilo ogromno škodo na bližnjih stavbah. V spopadu na Grajskem hribu sta bila ranjena pripadnika TO. Ob 16.15 je strel iz tankovskega topa uničil zvonik cerkve Sv. Petra. Kmalu zatem se je pričel napad milice in TO na karavlo, kjer se je predalo vseh 42 vojakov in njihov poveljnik. Zvečer sta dve letali JLA raketirali področje Avtoradgone. Naslednji dan, 3. julija, je prispela nova oklepna kolona JLA z nalogo deblokirati obkoljeno enoto JLA na mejnem prehodu v Gornji Radgoni. Na srečo je ta kolona že pretrpela večje izgube v spopadih s slovenskimi branilci. S tem je poskus rešitve enote JLA iz Gornje Radgone dokončno propadel.
Ključni mejniki in mednarodno posredovanje
Medtem ko so se na terenu odvijali srditi spopadi, je na republiškem nivoju potekalo odločanje o premirju in umiku enot JLA. V četrtek, 4. julija 1991, je bilo po enem tednu vojne sprejeto dogovorjeno premirje, ki ga je JLA sicer kršila. Enote JLA so se pod nadzorom in v spremstvu Teritorialne obrambe (TO) in milice umikale v vojašnice. Slovenska stran je nadzorovala vse obmejne točke, notranji minister Bavčar pa je izdal sklep o varovanju meje. Znova je stekel promet, v Slovenijo pa so prišli organizirani starši vojakov JLA iz Srbije in Hrvaške.
Na ta dan je bilo razmerje vojaških sil v prid Slovenije, saj so njene obrambne sile štele 35.430 pripadnikov, medtem ko je bilo nasprotnikov le 12.925. Položaj JLA je ostajal neugoden, nadaljeval se je razkroj njenih enot. Slovenske enote so utrjevale bojne položaje, izvajale ukrepe lastnega zavarovanja ter varovanja najpomembnejših republiških objektov. Zaradi zaplenjenega orožja in opreme je bila teritorialna obramba tega dne že zelo zadovoljivo opremljena.
Minister za obrambo Janez Janša je poveljnikom in častnikom TO dal navodilo, da je treba krepiti jugovzhodno mejo, posvetiti pozornost predvsem "psihološki pripravi moštva, preventivnim ukrepom pred letalskimi napadi, minskim in drugim preprekam ter počitku enot". K uspehu slovenskih obrambnih sil je poleg odlične koordinacije, domačega terena in motiviranosti pripomogla tudi uspešna medijska podpora. Jelko Kacin, minister za informiranje, je z vsakodnevnimi tiskovnimi konferencami informiral slovensko in mednarodno javnost.
Na seji predsedstva SFRJ pod vodstvom Stipeta Mesića so bili 4. julija sprejeti naslednji ultimati: izpustitev vseh vojnih ujetnikov, vzpostavitev predvojnega stanja do 7. julija, vrnitev objektov in opreme vojski in zveznemu ministrstvu za notranje zadeve ter sprostitev vseh kopenskih in zračnih komunikacij. Minister za obrambo Janša je poudaril, da Slovenija ne more privoliti v te zahteve, saj postavljajo pod vprašaj plebiscitno odločitev Slovencev. Kljub hudim grožnjam o rušilnem napadu JLA je vse bolj kazalo, da dogajanje pelje v drugo smer, k pogajanjem in reševanju konflikta po politični poti ter ob pomoči mednarodne skupnosti.
Odbor visokih uradnikov KEVS (Committee of Senior Officials) je v Pragi prav tako 4. julija nadaljeval razpravo o reševanju jugoslovanske krize. Pozvali so k ustavitvi ognja, vrnitvi zvezne vojske v vojašnice in izpustitvi ujetnikov. Predlagali so, da bi po uveljavitvi premirja skušali najti trajno in mirno rešitev jugoslovanske krize. Evropska skupnost je v tem času še vedno razpravljala o podrobnostih skupne zunanje politike, kar je Sloveniji prineslo nepričakovano pozornost mednarodnih medijev.
Kljub temu, da se je zdelo, da je Slovenija v boju z jugoslovansko agresijo popolnoma sama, je imela trdne zaveznike pri Slovencih v zamejstvu in po svetu. Ti so s svojimi vladami pritiskali na podporo slovenskih prizadevanj. Prav tako so bile organizirane finančne akcije za pomoč Sloveniji. Odpornost, odločnost in edinost slovenskega naroda, s katerim se je narod odzval na vojaško agresijo, je presenetila mnoge, vključno z generali JLA, ki so računali na hiter konec.
Skupni imenovalec: Odločnost za samostojnost
Desetdnevna vojna za Slovenijo je bila ključni trenutek v zgodovini države. Kljub premoči JLA in začetnim uspehom v zavzemanju mejnih prehodov, je odločnost slovenskih braniteljev, taktična prednost domačega terena in neizmerna volja po samostojnosti prevesila tehtnico. JLA je mejni prehod okupirala od 28. junija do 3. julija 1991. Agresiji smo se uprli teritorialci, miličniki, reševalci, gasilci, civilna zaščita, mediji in hrabri prebivalci. Odločili smo se za samostojno Slovenijo in jo zato tudi ubranili. Čeprav Republika Slovenije takrat še ni podpisala Ženevske konvencije o ravnanju z ranjenci in ujetniki, smo jo v celoti upoštevali. Ujete pripadnike JLA smo predali v zbirne centre in nato slovenski milici. Še posebno pozorno smo obravnavali mlade vojake JLA, ki so se predali. Za vse zajete in prebežnike smo v zbirnem centru pridobili nova oblačila in omogočili telefonske klice svojcem. Del mesta ob mejnem prehodu je utrpel veliko škodo, vendar je sosednja Avstrija pomagala pri obnovi. Danes na te dogodke agresije JLA ne smemo pozabiti. Z učinkovitim odporom smo obranili našo samostojnost, za kar smo lahko ponosni, še posebej veteranke in veterani, ki smo sodelovali v teh dogodkih. Na te težke čase nas s ponosom opominjajo spominska obeležja in spominske plošče.