V slovenskem pravosodnem sistemu pritožbeni postopek predstavlja ključno fazo, ki omogoča ponoven pregled odločitev sodišč prve stopnje. Ta proces zagotavlja pravno varnost in možnost popravljanja morebitnih napak ali nepopolnosti v prvostopenjskih sodbah. V nadaljevanju bomo podrobneje analizirali dva pomembna primera iz Maribora in Murske Sobote, ki osvetljujeta kompleksnost in izzive, s katerimi se soočajo tožilstvo in sodišča v pritožbenih postopkih.
Primer policista Marka Černela: Oprostitev in pritožba tožilstva
Zadeva policista Marka Černela, ki jo je obravnavalo Okrožno sodišče v Mariboru, ponazarja, kako lahko različne interpretacije dejanskega stanja in dokazov vodijo do diametralno nasprotnih odločitev na različnih sodnih ravneh. Na prvi stopnji je tožilstvo zahtevalo enotno pogojno zaporno kazen dveh let z dveletno preizkusno dobo za policista, ki naj bi bil odgovoren za kazniva dejanja v času kaotičnih razmer na Trgu svobode.
Predsednica senata Barbara Nerat je ob izreku oprostilne sodbe februarja istega leta poudarila, da policist ni opustil svojih dolžnosti, temveč je v okoliščinah, ko sta protestnika metala granitne kocke in steklenice na policiste, le opravljal svoje delo in ju pridržal. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je Černel ravnal v skladu s svojo službeno dolžnostjo in da ni podlage za očitanje kaznivih dejanj.
Vendar pa se je tožilstvo s to odločitvijo strinjalo le delno. Tožilka Mojca Gruden je vztrajala pri zahtevi, da višje sodišče sodbo razveljavi in jo vrne v ponovno odločanje na prvi stopnji. Glavni argument tožilstva je bil, da je prvostopenjsko sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter ponudilo nerazumljivo obrazložitev, zlasti glede vprašanja, ali sta bila pridržana protestnika nasilna. Tožilka je izpostavila, da Černelovo ravnanje ni bilo v skladu z ukazi, ki so policistom nalagali, da pridržijo nasilne protestnike, ne pa vsakega posameznika, ki se ni pravočasno umaknil s trga. Video posnetki naj bi po njenem mnenju potrjevali, da protestnika nista bila nasilna, medtem ko se Černel ne more izgovarjati na ukaze. Poleg tega je tožilka izrazila dvom o Černelovem pričevanju, ki naj bi bilo izjemno nedosledno glede dogajanja, ter poudarila, da je neverjetno, da policist, ki je bil morda pod vplivom substanc, ni opravil zdravstvenega pregleda.
Kljub argumentom tožilstva je višje sodišče v Mariboru v svoji sodbi zapisalo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, prav tako pa je pravilno ocenilo izvedene dokaze in zagovore obdolžencev. Očitek tožilstva glede neobstoja znakov kaznivega dejanja je bil prav tako zavrnjen, saj naj bi odločitev o financiranju nakupa delnic Luke Zadar temeljila na cenitvi pooblaščenega revizorja. Sodišče je poudarilo, da je bila cenitev vrednosti luke pomembna okoliščina pri poslovnih odločitvah obdolžencev in da postopek kreditiranja ni bil nezakonit. Tako je bila pritožba specializiranega državnega tožilstva zavrnjena kot neutemeljena.
Zadeva Zvon: Posli z Luko Zadar in oškodovanje upnikov
Drugi pomemben primer, ki je bil deležen pritožbenega postopka, se nanaša na posle z Luko Zadar in obtožbe o zlorabi položaja. V tej zadevi je Okrožno sodišče v Mariboru pod vodstvom sodnice Daniele Dobčnik Šošterič oprostilo obtožb Ljuba Pečeta, Simona Zdolška, Franca Ješovnika in Matejo Vidnar Stiplošek. Tožilstvu namreč ni uspelo dokazati, da so obtoženi že ob sklenitvi 17,5 milijona evrov vrednega posojila vedeli, da je projektna družba I.J. Storitve, ki je bila angažirana za nakup delnic, prezadolžena in ne bo sposobna vrniti posojila.
Sodišče je ugotovilo, da je bila omenjena družba zgolj projektna, kar naj bi potrdil tudi finančni izvedenec Drago Dubrovski ter priče, zaposlene v gospodarstvu mariborske nadškofije. Senat je sicer dopustil možnost, da bi ob stečaju projektne družbe leta 2013 lahko prišlo do oškodovanja upnikov, zlasti na račun obeh holdingov Zvon, saj premoženje ni pristalo v njuni stečajni masi, temveč v lasti podjetja Dilucolo. S tem je sodba glede očitkov o zlorabi položaja pri poslih z Luko Zadar postala pravnomočna.
Specializirano državno tožilstvo je v tej zadevi sicer terjalo zaporne kazni za obtožene. Po prejemu sodbe tik pred iztekom leta 2021, s katero so bili obtoženci oproščeni, je tožilstvo vložilo pritožbo, prepričano, da so bili razlogi sodišča za oprostitev napačni in da je bilo dejansko stanje drugačno. Njihova ocena je bila, da je senat okrožnega sodišča dokazno oceno opravil selektivno. Vendar pa so višji sodniki presodili, da je pritožba specializiranega državnega tožilstva neutemeljena, in potrdili prvostopenjsko sodbo.
Zadeva murskosoboških gostincev: Izgubljena pritožba in procesne težave
Tretji primer, ki ga bomo obravnavali, se nanaša na domnevno izsiljevanje murskosoboških gostincev, kjer je Senat Višjega sodišča v Mariboru dokončno končal razvpito kazensko zadevo. V tem primeru je prišlo do procesnih zapletov, ki so vplivali na končno odločitev. Okrožni državni tožilec Bojan Misja je napovedal pritožbo na prvostopenjsko sodbo, po kateri so bili namesto predlaganih visokih zapornih kazni izrečene oprostilne sodbe za tri prekmurske Rome, le enemu pa je bila izrečena pogojna kazen.
Težava je nastala, ker se je pisna pritožba, ki naj bi jo tožilec posredoval Okrožnemu sodišču v Murski Soboti, nekje "izgubila". Kljub temu, da je pritožba uradno prišla pred višje sodišče, ti o njej niso odločali, saj so jo zavrgli kot nedovoljeno, ker ni bila napovedana. Presenetljivo je, da se na višjem sodišču niso odločili, da bi preverili, kako je z napovedjo pritožbe, pri kolegih na murskosoboškem okrožnem sodišču, temveč so vse skupaj preprosto zavrgli.
Na Državnem tožilstvu v Murski Soboti so zaradi tega dogodka spisali tožbo zoper neznanega storilca, saj želijo odkriti, kje se je zataknilo in kako je mogoče, da izgine tako pomembna listina. Predsednik Okrožnega sodišča v Murski Soboti, sodnik Branko Palatin, je potrdil pogovor z nekaterimi podrejenimi, vendar je še prezgodaj za dokončne ugotovitve. Po njegovem mnenju gre verjetno za malomarnost, saj naj bi napoved pritožbe najverjetneje izginila nekje med "vložiščem in oddelkom". Vendar pa nekateri razmišljajo tudi o možnosti, da bi bila pritožba, ki je bila napisana na več kot desetih gosto tipkanih straneh, nekdo namerno izgubil. Ne glede na to, ali gre za naklep ali malomarnost, gre za resen procesni problem.
Spomnimo, da je ob koncu daljšega sojenja, ki se je končalo januarja 2010, tožilec Misja za domnevne izsiljevalce lastnikov murskosoboških gostinskih lokalov predlagal visoke zaporne kazni. Sodni senat je obtožene Franca in Boštjana Bajiča ter Ignaca Horvata oprostil vseh obtožb, da sta pred leti izsiljevala gostinca Boštjana Lucuja in Draga Bračka. Odločitev senata je bila pojasnjena s tem, da se je v postopku sicer nekaj dogajalo, vendar to ni bilo dovolj za obsodbo, saj je bilo izsiljevanje potrebno dokazati. Domnevna oškodovanca sta svoji zgodbi opisala zelo površno, kar je potrdilo tudi dejstvo, da so ju morali zaslišati kar trikrat. Kot edini izmed obtoženih je Ivan Kolar dobil pet mesecev pogojne kazni, saj je tožilstvu uspelo dokazati, da je Kolar zagrozil natakarju v enem izmed lokalov.
Pomen pritožbenega postopka
Navedeni primeri jasno kažejo na pomen pritožbenega postopka v pravosodnem sistemu. Ta omogoča ponoven pregled sodnih odločitev, preverjanje pravilnosti postopka in oceno dokazov. Vendar pa obenem razkrivajo tudi izzive, s katerimi se soočajo sodišča in tožilstva, vključno z različnimi interpretacijami dokazov, procesnimi napakami in včasih tudi nesporazumi glede pravilne uporabe pravnih določb. Učinkovitost pritožbenega postopka je ključnega pomena za zagotavljanje pravičnega sojenja in zaupanja v pravosodni sistem.
tags: #mariborsko #tozilstvo #pritozbeni