Saša Nabergoj, umetnostna zgodovinarka in kulturna menedžerka, je ime, ki v slovenskem kulturnem prostoru vzbuja tako spoštovanje kot tudi občasno polemiko. S svojo bogato kariero, ki sega od neodvisne umetnostne sfere do vodenja uglednih institucij, je pustila pomemben pečat na področju sodobne umetnosti in muzealstva. Njena vloga kot direktorice Loškega muzeja v Škofji Loki ter njena nedavna dejavnost v Slovenskem društvu likovnih kritikov osvetljujejo izzive, s katerimi se soočajo kulturne institucije in strokovna združenja v sodobnem času.
Direktorica Loškega muzeja: Novo poglavje v karieri
Leta 2015 si je Saša Nabergoj izbrala nov izziv - Loški muzej v Škofji Loki. Ta poteza je zaznamovala pomemben prehod iz sveta neodvisne sodobne umetnosti v javno muzejsko institucijo. Nabergojeva je v Loški muzej prinesla bogate izkušnje, pridobljene v dveh desetletjih (1995-2015) delovanja kot vodja kulturnih projektov, kustosinja, kritičarka, publicistka, urednica, organizatorka in predavateljica. Njena vpetost v mednarodni svet sodobne umetnosti, kjer je pripravljala razstave v mestih, kot so Izmir, Tirana in Stockholm, je nedvomno obogatila njeno razumevanje umetniških praks in kuratorskih pristopov.
Preden je prevzela vodenje Loškega muzeja, je Nabergojeva petnajst let (2000-2015) opravljala funkcijo pomočnice direktorice SCCA-Ljubljana, Zavoda za sodobno umetnost. Tam je kar 18 let vodila Svet umetnosti, šolo za kustose in kritike sodobnih umetnosti. To delo je bilo ključno za razvoj novih generacij strokovnjakov na področju umetnostne kritike in kuratorstva, saj je sodelovala z najperspektivnejšimi mladimi posamezniki, ki jih je zanimalo to področje. Danes so številni izmed teh posameznikov aktivni v domala vseh umetnostnih institucijah, v nevladnih organizacijah in tudi v mednarodnem prostoru.
Imenovanje Saše Nabergoj za direktorico Loškega muzeja ni minilo brez določenih dvomov in razprav v lokalnem okolju. Občinski svet Občine Škofja Loka je potrdil njeno imenovanje, vendar sta svetnika Aleš Habjan (SDS) in Blaž Karlin (NSi) izrazila dvom v pravilnost in preglednost postopka, Karlin pa je omenil tudi možnost politično nastavljenega kadriranja. Svetnikom kandidature niso bile predstavljene, o njih je odločala mandatna komisija, prav tako jim ni bila predstavljena izbrana kandidatka. Dvome je okrepilo dejstvo, da svet zavoda o kandidatki ni dal pozitivnega mnenja, saj je bilo glasovanje neodločeno. Kljub tem pomislekom je bil postopek izveden v skladu z zakonodajo, saj je vseh petnajst kandidatov izpolnjevalo razpisne pogoje, kot je pojasnil predsednik mandatne komisije Tine Radinja. Na koncu je štirinajst svetnikov potrdilo Sašo Nabergoj za direktorico Loškega muzeja, kar kaže na močno podporo njeni viziji za institucijo.
Nabergojeva je v Loški muzej prinesla sveže ideje, kar dokazuje tudi povabilo umetniku Tomislavu Brajnoviću, ki je v stalne muzejske zbirke posegel z lastnimi intervencijami. Eno izmed njegovih del, "Zlato tele", je bilo postavljeno v grajsko kapelo, kar predstavlja zanimivo prepletanje zgodovinskega prostora in sodobne umetnosti. Drugo delo, "Zaupamo v zlatò", ponuja interpretacijo zgodovinskih motivov osvajalne politike. Ta pristop kaže na njeno zavezanost k aktivnemu dialogu med dediščino in sodobnimi umetniškimi praksami.
Slovensko društvo likovnih kritikov: Izzivi vodenja in odstop
Poleg vodenja Loškega muzeja je Saša Nabergoj v zadnjem letu in pol vodila tudi Slovensko društvo likovnih kritikov. Prevzem vodenja društva po desetih letih mirovanja je predstavljal priložnost za njegovo reaktivacijo in posodobitev. Nabergojeva je v društvu videla potencial za strokovno in kredibilno platformo za kritično refleksijo v času, ko je javni prostor zasičen z različnimi mnenji. Njen cilj je bil vzeti dobro domišljeno strukturo iz preteklosti, jo posodobiti in nadgraditi, da bi društvo ponovno postalo pomemben akter na področju umetnostne kritike.
Kljub začetnemu optimizmu in pripravi ambicioznega programa, ki je temeljil na uspešnih projektih iz preteklosti, kot je "Kritiki izbirajo" v sodelovanju s Cankarjevim domom, ter podeljevanju stanovskih nagrad, je njeno vodenje društva nenadoma dobilo nepredviden preobrat. Občni zbor društva, ki je bil po dolgem času ponovno sklican, se je končal z njenim odstopom. Vzrok za odstop je bil povezan z nesoglasji glede osnovnega poslanstva društva in načina delovanja.
Burna razprava se je vnela pod točko "Razno", ko je Aleksander Bassin predlagal, da društvo pošlje pismo podpore svojemu članu Andreju Medvedu, ki je bil deležen ostrih kritik zaradi načina kuriranja razstave v Moderni galeriji. Nabergojeva je menila, da takšna podpora ni v pristojnosti in interesu društva likovnih kritikov, saj je njena naloga spodbujanje kritike, ne pa branjenje ustvarjalcev pred kritikami. Po njenem mnenju je zahteva po kolektivni podpori v tem primeru absurdna in v nasprotju z osnovnim poslanstvom stanovskega društva. Ko je postalo jasno, da soglasje ni mogoče, je dala na glasovanje vprašanje o pripravi javnega pisma podpore kolegu Medvedu. Kljub večinski podpori predlogu se je Nabergojeva odločila za odstop, saj je menila, da ne more podpisati pisma, ki po njenem mnenju izkorišča ali politizira položaj društva. Dodatne informacije so nakazovale, da je šlo za "nespodobno uporabo tega zbora v prid nekaterim povsem drugim interesom, lahko rečemo kar političnim."
Zanimivo je, da je podobno pismo podpore Medvedu kasneje javnosti in medijem poslala Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov. To pismo je bilo objavljeno tik pred novinarsko konferenco v Moderni galeriji, na kateri sta predsednik sveta te ustanove Aleksander Bassin in njen direktor Aleš Vaupotič skušala zavrniti očitke o slabem delu. Vsebina pisma, ki je sprva omenjala solidarnost "prav vseh umetniških ustvarjalcev", je bila kasneje popravljena na "večina" umetnikov, kar je sprožilo vprašanja o transparentnosti in metodologiji pri oblikovanju stališč članov.
Nabergojeva je poudarila, da je njeno vodenje društva temeljilo na drugačni miselnosti, ki se je razlikovala od "starih oligarhičnih obrazcev delovanja društva". Verjela je, da je uspelo društvo vzpostaviti, opolnomočiti in pripraviti program, ki bi gradil na uspešnih projektih iz preteklosti. Pred društvom je še vedno veliko izzivov, kot so reaktivacija, privabljanje novih članov, javni program in dolgoročna vizija kritiškega spletnega portala.
Vloga likovne kritike v sodobnem kontekstu
Odpoved Saše Nabergoj v Slovenskem društvu likovnih kritikov je odprla širšo debato o vlogi in stanju likovne kritike v Sloveniji. Nabergojeva je izpostavila, da ne gre toliko za starost članstva, temveč za diametralno nasprotno razumevanje vloge društva, kritike in članov samih, pa tudi načinov javnega delovanja. V bistvu sta na občnem zboru trčila dva principa delovanja, dve popolnoma različni miselnosti.
Nekateri menijo, da je v likovni kritiki potekal kulturni boj med starimi in mladimi silami, vendar Nabergojeva to zavrača. Poudarja, da je ključno razumevanje poslanstva društva. Slovensko društvo likovnih kritikov je stanovsko društvo, ki spodbuja umetnostno oziroma likovno kritiko, ne da ji nasprotuje. Zato je kolektivno javno pismo v podporo kustosu, četudi našemu članu, ki je tarča kritik zavoljo razstave, ki jo je pripravil, v nasprotju z osnovnim poslanstvom. Društvo likovnih kritikov pač ne more braniti ustvarjalcev razstav pred kritikami, ki jim niso všeč. Seveda bi lahko člani društva prispevali k javni razpravi o razstavi z utemeljenimi strokovnimi kritikami, pravzaprav bi od njih to celo pričakovali. Da o tem, da v kritiki do soglasja pravzaprav ne more priti, sploh ne govorimo.
Pomemben vidik je tudi razmerje med likovno in vizualno umetnostjo ter razvoj terminologije. Nabergojeva poudarja, da se jezik ves čas razvija, prav tako umetnost. Ena od ključnih nalog kritika je prispevek k razvoju terminologije, pri čemer je pomembno razvijati strokovni jezik v slovenščini. Termini, kot so likovna, vizualna umetnost in sodobne umetniške prakse, so že uveljavljeni kot slovenske ustreznice angleškim izrazom, ki so trdno zakoličeni v besednjaku umetnostne zgodovine.
Obstajajo različne zvrsti kritike in različna občinstva. Kritik mora poznati svoje občinstvo. Ena od ključnih nalog kritikov je posredovanje kompleksnih vsebin javnosti, ki nima enakega strokovnega znanja. Umetnostni kritiki s svojim strokovnim znanjem o kontekstu, konceptih in zgodovini umetnosti zagotavljajo umetnosti mesto v javnem prostoru. Potrebno je gojiti kritiško pisanje na različnih ravneh zahtevnosti besedil, kar zahteva tudi strokovne publikacije za razvoj osnovnega kritiškega aparata.
Glede na splošni občutek, da je bilo v dnevnem časopisju in tednikih v obdobju od šestdesetih do devetdesetih let 20. stoletja več likovne kritike in da je bila kakovostnejša, raziskava dr. Maje Breznik kaže, da je dandanes sicer več pisanja o umetnosti, vendar so načini pisanja zelo različni. Medijski prostor in način podajanja vsebin sta se povsem spremenila. Kritike je v resnici več, a v drugi obliki. Umetniška kritika se izgublja v kulturni kritiki. Kritike so zamenjala poročila z razstav, v katerih novinarji dopolnjujejo videno z izjavami sogovornikov.
Spremenila se je tudi sama umetnost. Če govorimo o tem, da je v medijih vedno manj likovne kritike, moramo prav tako govoriti o tem, da je v svetu tudi vedno manj likovne umetnosti. Sodobna umetnost in nove umetniške prakse zahtevajo drugačen pojmovni aparat in drugačen način pisanja kritik. Od Duchampovega pisoarja, ki je pred sto leti za vedno spremenil pogled na umetnost, do "umetnosti razširjenih medijev", ki je zavzela osrednje mesto v polju umetnosti od šestdesetih let. Grafikam, slikam in kipom so se kot umetniški medij pridružili performans, video, prostorska instalacija, spletni projekt. Posledično je manj likovne kritike, ker je manj likovne umetnosti kot take, torej tiste, ki jo je z likovno kritiko mogoče zaobjeti. Zato mora kritik, kustos in raziskovalec umetnosti poleg umetnostnozgodovinskega znanja imeti še druga znanja. Sodobne umetniške prakse so razširile polje umetnosti, zanje je potreben interdisciplinarni pogled, torej ne le znanja s področja zgodovine umetnosti, pač pa tudi filozofije, sociologije, ekologije, antropologije, naravoslovnih znanosti itd.
Piškotki in njihova vloga na spletnih straneh
V sodobnem digitalnem okolju so piškotki postali nepogrešljiv del delovanja spletnih strani. Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Njihova primarna naloga je izboljšanje uporabniške izkušnje.
Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku. Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno.
Ločimo več vrst piškotkov:
- Nujno potrebni piškotki: Ti piškotki so ključni za osnovno delovanje spletne strani. Omogočajo funkcionalnosti, kot so prijava v uporabniški račun ali dodajanje izdelkov v košarico. Brez njih bi stran delovala okrnjeno ali sploh ne.
- Analitični piškotki: Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Omogočajo vpogled v obnašanje uporabnikov, kar pomaga pri optimizaciji vsebine in uporabniške izkušnje.
- Funkcionalni piškotki: Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo …) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije.
- Oglaševalski ali ciljno usmerjeni piškotki: Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu, kar se pogosto uporablja za prikazovanje personaliziranih oglasov.
Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete. Za več informacij je na voljo spletna stran www.aboutcookies.org. Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega in predstavlja standardno prakso za izboljšanje uporabniške izkušnje in analizo obiskovalcev.
tags: #loski #muzej #direktorica