Svet križark je očarljiv in pogosto obdan z romantičnimi predstavami o neprestanih počitnicah, razkošju in potovanjih po eksotičnih destinacijah. Vendar pa je resničnost dela na teh plavajočih mestih precej drugačna, polna izzivov, dolgih delovnih ur, a hkrati ponuja edinstvene priložnosti za osebno in poklicno rast. Članek bo raziskal različne vidike dela na križarkah, od pričakovanj in realnosti zaslužka, do življenja posadke ter zgodb posameznikov, ki so svoje življenje posvetili morskim plovbam.
Zaslužek na križarki: Mit ali realnost?
Delo na križarki za mnoge predstavlja privlačno možnost zaradi potencialnega zaslužka. Vendar pa je splošno znano, da delo na teh velikih plovilih ni lahko. YouTuber Kris, ki dela na križarkah že od leta 2013 in je upravitelj igralnice na potniški ladji, je razkril, koliko lahko zaslužite mesečno in ali se to splača. V svoji objavi je delil svoj mesečni zaslužek v januarju 2025, ki je znašal 4.340,30 dolarjev (približno 3.993,08 evrov). Zaposleni so plačani vsake dva tedna, zato je prejel dva plačilna lista: enega v višini 2.890,21 dolarjev in drugega za 1.450,09 dolarjev. Mnogi komentatorji so bili presenečeni nad tem zneskom.
Kris je pojasnil, kako poteka izplačilo: "Kot aktiven član posadke, ko se prvič vkrcate in podpišete pogodbo, odprete bančni račun, imenovan 'račun plače na morju'. Vsake dva tedna moja plača pride na ta ameriški bančni račun in z njim lahko počnem, kar želim. Lahko vstavim kartico v bankomat in dvignem denar. Lahko jo uporabljam kot debetno kartico za nakupovanje, restavracije, trgovine - kjer koli želim."
Plača se lahko precej razlikuje glede na velikost ladje in potovanje, pravi Kris. "Odvisno od tega, na kateri ladji ste, bo to močno vplivalo na to, koliko denarja lahko realno zaslužite - ali je to velika ali majhna ladja in kje se nahaja," je pojasnil. Dodal je: "Naše ladje, na katerih lahko člani posadke potencialno največ zaslužijo, so tiste v ZDA med karibsko sezono." Njegov maksimalni mesečni znesek je bil 5000 dolarjev, ko je delal kot asistent, kar je približno 4.326 evrov.
Prihranki na križarki: Je mogoče prihraniti denar?
Ker Kris živi na ladji med delom, mu ni treba plačevati najemnine, avtomobila ali podobnih stroškov. "Uspelo mi je prihraniti veliko denarja, ker delam za to podjetje. Seveda, zaslužim tudi s svojim YouTube kanalom. Ko seštejem plačo na križarki in prihodek od oglasov na YouTube, dobim precej dober letni znesek," je priznal. Mesečni zaslužek na križarki se giblje okoli 4.000 evrov, pri čemer so stroški bivanja minimalni. Dodatni prihodki iz YouTube kanala lahko znatno povečajo letni zaslužek. Prihranki so seveda odvisni od posameznika in njegovega načina življenja. Nekateri člani posadke zapravijo večino svojega zaslužka za zabavo in nakupe, medtem ko drugi živijo bolj varčno in uspejo prihraniti znaten del svoje plače. Pomembno je, da imate jasno finančno strategijo in se držite proračuna, da kar najbolje izkoristite priložnost za prihranek, ki jo ponuja delo na križarki.
Križarke vs. Jahte: Različna sveta dela na morju
Delo na jahti pomeni življenje in delo na luksuznem plovilu, kjer skrbiš za najpremožnejše goste sveta. Je intenzivno, pogosto dolgotrajno in fizično zahtevno, a hkrati prinaša izvrstno plačilo, napitnine in priložnost za potovanja po najbolj eksotičnih krajih sveta. Od tebe se pričakuje vrhunska profesionalnost, timsko delo ter visoka raven higiene in storitvene kulture.
Križarke so prave plavajoče metropole. Sprejmejo na tisoče ljudi, delujejo po strogo določenih itinerarjih in so dostopne široki javnosti. Delo na njih poteka organizirano, z jasno določenimi izmenami - 12 ur dnevno, s prostim dnem v tednu. Na drugi strani pa jahte predstavljajo butični svet luksuza. Namenjene so najpremožnejšim posameznikom in ne sledijo ustaljenim urnikom, saj jih določa kapitan v sodelovanju z lastnikom ali gosti. Delo na jahti zna biti intenzivno - pogosto traja tudi do 16 ur na dan in to brez prostega dne v celotni sezoni. A trud ni zaman. Plačilo je izvrstno, k temu pa se pogosto dodajo še bogate napitnine.
Da bi razumeli dinamiko dela na jahti, je nujno spoznati tudi hierarhijo posadke. Gre za zelo strukturiran sistem, kjer ima vsak svoje mesto. Na manjši jahti, dolgi okoli 30 metrov, posadko pogosto sestavljajo kapitan, mornar, dve stevardesi in morda kuhar. Večja plovila, ki so dolga tudi do 125 metrov, lahko štejejo 85 članov posadke. Ekipa za zunanjost, t. i. eksterior, skrbi za navigacijo, privez, čiščenje zunanjih površin in vodne aktivnosti gostov. Notranja ekipa - interior - pa skrbi za gostinsko storitev in čiščenje kabin.
Letni čas, ko se na jahtah dela, je razdeljen na dve glavni sezoni. Mediteranska traja od aprila do oktobra, s poudarkom na mesecih junij, julij in avgust. Karibska sezona poteka pozimi, od decembra do aprila. Številne jahte med sezono potujejo, pozimi gredo v “shipyard” (servisno pristanišče), ali pa opravljajo svetovne poti. Za začetek kariere je idealna izbira Mediteran, saj ne zahteva vize in ponuja veliko priložnosti.
Poznamo tudi različne tipe jaht. Nekatere so motorne, druge jadrnice. Deli se jih tudi glede na namen uporabe - čarterske, ki se oddajajo gostom, in zasebne, v lasti lastnika, ki jih uporablja sam ali z družino. Delo na čarter jahte je bolj intenzivno, a prinaša napitnine.
Pot do dela na jahti: Usposabljanje, dokumentacija in iskanje priložnosti
Preden se sploh lahko vkrcaš na jahto kot član posadke, moraš opraviti osnovno usposabljanje za delo na ladji. Ta tečaj ni le formalnost - naučiš se tehnik preživetja na morju, kako ukrepati ob požaru, nuditi prvo pomoč in komunicirati v kriznih razmerah. H tečaju pogosto sodi tudi dodatek z imenom »Security awareness«, kjer se učiš, kako postopati, če bi se kdaj znašel v nevarnosti, kot je napad piratov ali nepooblaščenih oseb na krovu. Poleg strokovne pripravljenosti je obvezen tudi zdravniški pregled, posebej prilagojen za pomorščake. Zdravniki, ki izvajajo te preglede, vedo, na kaj morajo biti pozorni, saj delo na jahti zahteva psihofizično pripravljenost, odpornost in stabilno zdravje. Te tri stvari - tečaj, varnostna priprava in zdravniški pregled - so osnovna vstopnica v svet jahtne industrije. Brez njih si lahko še tako motiviran in pripravljen, a enostavno te ne bodo vzeli na barko.
Čeprav je dobro pripravljen življenjepis pomemben v vsakem poklicu, ima v jahtni industriji še posebej ključno vlogo. Ta svet deluje po svojih pravilih, zato moraš svoj CV prilagoditi specifičnim pričakovanjem te industrije. Poleg življenjepisov pogosto dodajaš tudi motivacijsko pismo, v katerem izraziš svojo zagnanost, voljo do učenja in spoštovanje do ekipe in gostov. Ko imaš pripravljeno dokumentacijo, pride na vrsto prijava v jahtne agencije. Te agencije so most med tabo in potencialnim delodajalcem - kapitanom, ki išče novo članico ali člana posadke.
Najpomembnejši nasvet? Bodi prisoten. Pojavi se na lokacijah, kjer je jahtna industrija najbolj aktivna - kot je na primer Antibes v Franciji. Obišči agencije, udeleži se razgovorov in pokaži, da si motiviran. Če si pripravljen narediti korak več in resno iskati zaposlitev na jahti, potem se odpravi tja, kjer se vse dogaja - na francosko riviero. Antibes velja za neuradno prestolnico iskalcev dela na jahtah. Tu se zberejo tisti, ki že imajo izkušnje, pa tudi popolni začetniki. Dockwalking pomeni, da se sprehajaš po pomolih, pristopaš do jaht, pozdraviš posadko, se predstaviš in pustiš svoj življenjepis. Gre za kombinacijo poguma, pristopa in sreče. Stanovanja in prenočišča v tem času pogosto delijo s drugimi iskalci zaposlitve. Cene so lahko visoke, zato si jih deliš, sobivaš in si med seboj pomagate. Delo se ne išče le na pomolu - pomembna je tudi digitalna prisotnost. Bodisi prek agencij, socialnih omrežij ali neposrednih kontaktov. Morda boš moral razdeliti 100 ali 200 življenjepisov, preden te kdo pokliče.
Vsakdanje življenje na križarki: Od zabav za posadko do zasebnih prostorov
Bryan James, uslužbenec na križarki, na svojem Instagram profilu redno deli trenutke iz svojega življenja na ladji. Kot je dejal, se na križarki približno enkrat na mesec zapre zgornji del palube, na kateri takrat pripravijo - zabavo. "Zabave za posadko so lahko tako razkošne in obiskane, da jih enostavno ni mogoče izpeljati pod krovom. Zato se na ladji zapre prostor, kot je drsališče ali solarij, zaklenejo se vrata in označi se, da gre za zaseben dogodek," je pojasnil Bryan. V posnetku je še razložil, kaj se zgodi s hrano, ki ostane za gosti. Njegovi sledilci na družbenih omrežjih so se strinjali, da si člani posadke zaslužijo nekaj sprostitve. Tako je eden od njih zapisal, da zaposleni na križarkah zelo trdo delajo ter da si vsi zaslužijo priznanje - in seveda tudi zabave.
V drugi objavi je Bryan razkril še več podrobnosti o vsakdanjem življenju pod palubo. Pojasnil je, da večina članov posadke kabino deli s sostanovalcem. "Mimogrede, lahko slišiš čisto vse, kar se dogaja v drugi sobi," je dejal Bryan in ob tem še povedal, da vrata med spalnico in kopalnico ne segajo do stropa. Tisti, ki hoče na križarki imeti svojo sobo, mora napredovati po hierarhiji in doseči višji položaj - na primer postati vodja oddelka.
Življenje na križarki vsekakor ima svoje prednosti in slabosti, delo je naporno, a tudi zelo zanimivo. Vsakdanji stiki s turisti zagotovo dajejo veliko izkušenj - še posebej, ker se na takšna potovanja zgrinjajo ljudje z vsega sveta. V prostih trenutkih si osebje lahko privošči kakšen izlet, saj križarke obiskujejo turistične kraje in si tako ogledajo znamenitosti, ki jih morda sicer ne bi videli.
Sprememba podnapisov Youtube - video vodič
Osebne zgodbe: Od sanj do realnosti na morju
Že od otroštva je Tamari Sadar sanjala o drugačnem življenju in k temu svojemu cilju je tudi stremela: načrti so se ji vsaj delno (tudi zaradi njene drznosti) uresničili. Sredi svojih dvajsetih je hodila v redno službo, a se vsako jutro boleče zavedala, da dolgo več ne bo šlo: "Moja duša mi ni dala miru. Ni mi dalo miru to, da je toliko sveta za raziskati, toliko ljudi za spoznati, jaz sem pa v pisarni. Da delam vse leto in grem potem lahko za teden ali dva na dopust, meni je bilo to veliko premalo. In spomnim se, da sem takrat začela raziskovati, kako bi lahko potovala po svetu in bila za to še plačana." Po naključju je na spletu naletela na zgodbo dekleta, ki je delalo na križarki, jo na dušek prebrala in sprejela odločitev, da se prijavi.
Kmalu je izvedela, da je izbrana, a preden je lahko odpotovala, je trajalo in trajalo - pred podpisom prve pogodbe mora namreč bodoči pomorščak opraviti podroben zdravniški pregled, prvo pomoč, izpit iz varnosti na morju. Vse je uredila izjemno hitro in komaj čakala, da lahko gre: "Jaz sem čakala eno leto, da sem se sploh lahko vkrcala, in v tem letu so me domači in prijatelji ves čas prepričevali, naj ostanem doma. Kako boš šla, pa ne tako daleč, kaj, če se ti kaj zgodi, so me spraševali. Jaz nisem imela odgovorov na vsa ta vprašanja, samo želela sem iti. Prodala sem avto, peš hodila v službo v bližnjo tovarno in varčevala, saj sem vedela, da bom morala letalsko karto do izhodišča plačati sama."
In naposled je le prišel dan odhoda. Štiri dni pred 26. rojstnim dnem je šla na pot: "Mislim da bi težko šla dlje. Prvič sem se vkrcala v Sydneyju v Avstraliji. Kar velika pustolovščina za dekle, ki do tedaj ni bilo dlje kot v Barceloni." Prizna, da je ob vkrcanju doživela pravi šok. Vedela je, da odhaja na veliko križarko, a kako ogromno je to plavajoče mesto v živo, si ni mogla predstavljati. "Bilo mi je grozno. Jaz sem po moje tri dni nenehno jokala. Jokala sem v pisarni, pri svojem menedžerju, v sobi oziroma v kabini - ko sem jo našla in če sem sploh jo našla," se spominja. Nato pa so imeli peti dan spoznavno zabavo in takrat se je obrnilo na bolje. "Bila sem v položaju, ko sem sedela za mizo, na levi je bil Hrvat, na desni Španec, pred mano Anglež in nenadoma sem govorila tri jezike hkrati," slikovito pripoveduje in priznava, da so ljudje še zdaj eden najljubših razlogov, zakaj ji je delo na ladji všeč. "So res za vedno. Nekatere poznam pet, šest, sedem let. In tudi če se v tem času ne vidimo niti ne slišimo, ker smo vsi zaposleni, imamo svoje opravke, svoje obveznosti; ko se spet srečamo, je, kot da se nič ni spremenilo in samo nadaljujemo tam, kjer smo ostali," pravi. Doslej je bila v 75 državah. Ko jo vprašam, katera je njena najljubša, nazorno odgovori, da je to podobno težko vprašanje, kot da bi mamo vprašali, katerega otroka ima najrajši. Obožuje poletje, neskončne plaže, vetrič v laseh, a med destinacijami, ki so jo najbolj navdušile, je Aljaska: "Že zgolj to, da stopiš z ladje in ti pot prekriža medvedka z mladički - kar se mi je res zgodilo - je nekaj, kar lahko doživiš le na Aljaski. Belina, ledeniki, preprosto pokrajina, ki ti vzame sapo. Mesta pa … kot bi potoval v preteklost: leseni pločniki, slikovita pročelja hiš, kar čakaš, da boš srečal kavboja in ti bo povedal, da si v vesternu."
A kljub številnim krajem, ki jih je videla, se zaveda, da ni na dopustu, temveč v službi. Trenutno dela kot pomočnica vodje trgovine, začela je kot prodajalka. Kadar plujejo, dela tudi po 14 do 16 ur na dan, ko so v pristanišču, pa morajo biti trgovine zaprte. Gre za velik nakupovalni center, v katerem prodajajo vse od hrane, kozmetike in oblačil pa do prestižnih izdelkov, kakršni so nakit, ure in modni dodatki. "Nekega dne sta tik pred zaprtjem, ob enajstih zvečer, prišla dva mlajša moška. Objemala sta se čez rame, bila sta kar precej opita, eden od njiju je rekel, da bo kupil eno od najdražjih ur in jo podaril drugemu. Prej se nista poznala, na tem križarjenju sta se prvič videla. Mi smo se samo spogledovali, ampak pač, gost je kralj, zato smo jima razkazovali ure, jima razlagali njihove značilnosti. No, na koncu je res kupil uro. Plačal je 3500 dolarjev (približno 3300 evrov, op. p) za darilo nekomu, ki ga je spoznal pred nekaj urami," pripoveduje prigode iz svoje službe. Največji zapravljivci so sicer starejši Američani in Avstralci, najmanj trošijo Evropejci. Običajno prodajalci že ob vkrcanju vedo, kaj lahko pričakujejo od gostov, a ne vedno: "Zgodilo se je, da smo imeli res vikend presenečenja, ko smo pričakovali, da bo booze cruise, tako mi imenujemo križarjenje, na katerega gostje pridejo samo pijančevat. In je bilo enostavno noro, koliko so kupovali. Nisem vedela, kam naj se obrnem, kam naj grem pomagat. V dveh dneh smo naredili 200 tisoč dolarjev (približno 186.000 evrov, op. p.) prometa, prodali smo dva rolexa, skupaj vredna 40 tisoč dolarjev (približno 37.200 evrov, op. p.)."
Njena plača ji takih nakupov seveda niti v sanjah ne bi omogočala, a se vseeno da privarčevati: "Svojo plačo lahko primerjam s slovensko, ne bom rekla s povprečno, mogoče rahlo nadpovprečno. Ampak jaz nimam stroškov avtomobila, bencina, najemnine, nimam stroškov hrane. Jaz lahko jem na ladji, grem ven raziskovat pa se potem vrnem na ladjo povečerjat." Dolgoročno ne misli delati na ladji, zdaj je prihodnost bližje, kot takrat, ko je pri 26-ih šla od doma, in tudi vidi jo jasneje: "Če bi se le dalo, bi pred štiridesetim letom rada imela nekaj svojega in bi se rada ustalila. Kje točno, pa še ne vem. Moja želja je vsekakor nekje v Evropi, da bi me tudi moja družina in prijatelji lahko prišli obiskat." Všeč sta ji Španija in Grčija, kaj bo delala, prav tako še ne ve, a vsekakor to ne bo pisarniško delo in vsekakor bo nekaj, pri čemer bo lahko unovčila svoje potovalne izkušnje. In upa, da si bosta življenje tudi na kopnem delila z Dairjem, njenim zaročencem iz Latinske Amerike. "Je Urugvajec, ki je pred vkrcanjem živel v Argentini, prav zdaj je tudi on na dopustu doma. Spoznala sva se na ladji in bila dolgo časa le prijatelja, nato pa se je razvila ljubezen," pripoveduje.
Druga zgodba je zgodba Lilijane Gasinskaje, ki je že od otroštva sanjala o življenju v tujini. Medtem ko so njeni vrstniki sanjali o pridružitvi pionirjem in razpravljali, katero univerzo izbrati - pedagoško ali medicinsko - je Lilijana iz revij izrezovala fotografije Avstralije in nikoli ni zamudila projekcije francoskega filma. Odesa, ukrajinsko mesto, je bilo povsem v redu, vendar ni bila Avstralija. Tukaj si moral v času Sovjetske zveze stalno stati v vrstah, si pripravljati krompir in konzerve za zimo ter imeti rad svojo domovino, Lilijana pa je vse to sovražila z vsem srcem. Po končani poklicni šoli za natakarico je dobila službo na križarki Leonid Sobinov. Zaposlili so jo presenetljivo zlahka, kar je kasneje povzročilo skrb pri varnostnih službah. Lilijana je imela neverjeten osebni šarm in prepričljivost, ki ju je očitno znala uporabiti sebi v prid. Prvi poskus je naredila v Freemantlu. Načrtovala je, da se bo neopazno izkrcala skupaj z gosti in nato na avstralskih tleh zaprosila za politični azil. Toda v zadnjem trenutku je častnik na ladji opazil živčno natakarico, zato se je Lilijana odločila, da ne bo tvegala. Druga priložnost se je ponudila v Pyrmontu, predmestju Sydneya. Na ladji je potekalo veliko slavje, zato njenega izginotja ne bi takoj opazili. Posadka je ravno prejšnji dan govorila o novicah, da je bilo v zalivu tisto leto toliko velikih belih morskih psov, da so turistom celo prepovedali kopanje. Lilijana je razmišljala ves večer. Nato se je prekrižala, oblekla kopalke in splezala skozi okno ene od kabin. Ko je priplavala do obale, je ugotovila, da jo obkrožajo visoke betonske plošče, po katerih se je bilo zelo težko povzpeti. En poskus, dva, tri - izčrpana in opraskana se je trudila priti na kopno. Šele v petem poskusu ji je uspelo.
"Dekle je bilo videti kot nezemljanka. Kot da bi jo iz letečega krožnika vrgli ven zaradi slabega vedenja," je kasneje povedal domačin Billy Green. Prav on je našel lepotico, ki mu je povedala, da jo zebe in da potrebuje pomoč. Pojasnila mu je, da je pobegnila s sovjetske ladje in da želi na policijo. Novinar Graham Fletcher je izvedel za sovjetsko begunko in še isti večer odšel na policijsko postajo. Naslednje jutro je na naslovnici časopisa Daily Mirror pisalo: Lepotica je ušla ‘rdečim’. Intervju z Lilijano Gasinskajo so kmalu povzeli časopisi po vsem svetu. "Imela sem 14 let, ko sem začela razumeti, kaj je komunizem," je povedala novinarjem. Avstralske oblasti so Sovjetski zvezi sporočile, da dekleta v rdečem bikiniju ne bodo vrnile. "Ali sem se bala morskih psov? Fletcher ji je pomagal in ji ponudil zavetje. Nekaj mesecev kasneje je zapustil ženo in tri otroke ter se poročil z begunko iz Sovjetske zveze. Z njegovo pomočjo je Lilijana začela dobivati majhne vloge na televiziji in delati kot plesalka. Tri mesece po pobegu so ji ponudili naslovnico revije Penthouse. V Sovjetski zvezi je naslovnica povzročila škandal, Lilijani pa je bilo vseeno. Honorar 15.000 dolarjev je porabila za oblačila in nakit. "Rekli so, naj ga pustim ob cesti!" Pa jih ni poslušala! Čeprav se je njen zakon z novinarjem hitro končal, ni dolgo ostala sama. Kmalu je spoznala multimilijonarja Iana Haysona. Dve leti kasneje je rodila dva sinova. Materinstvo jo je zelo spremenilo. Ni več šokirala javnosti z ostrimi izjavami, po ločitvi pa se je povsem umaknila iz medijev. Danes "dekle v rdečem bikiniju" živi v Londonu, kjer sta se njena sinova šolala v zasebnih šolah.
Križarke in varnost: Od nesreč do izrednih razmer
Čeprav večina potovanj s križarkami poteka brez večjih incidentov, se zgodijo tudi dogodki, ki opozarjajo na ranljivost in kompleksnost življenja na morju. Iskalna akcija V morju blizu otoka Jabuka poteka za potnikom, ki je padel s križarke. Mladi Britanec je ponoči padel v morje s križarke Royal Caribbean Explorer of the Seas, ki je bila na poti iz Dubrovnika v Zadar. Takšni dogodki poudarjajo pomen varnostnih ukrepov in nenehne pozornosti, ki jo zahteva morsko okolje.
V času pandemije covida-19 so križarke postale tudi simbol širjenja okužb. Križarka je zaradi okužb obtičala v lizbonskem pristanišču, saj so med rutinskim testiranjem pri osebju ugotovili več deset primerov okužbe z novim koronavirusom. V drugem primeru je bil test pri članu osebja s sumom na koronavirus potrdil prisotnost gripe, ladja pa je že nadaljevala plovbo, kar kaže na nenehno skrb za zdravje potnikov in posadke. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je po vsem svetu razglasila izredne razmere zaradi novega koronavirusa iz Kitajske, kar je imelo daljnosežne posledice tudi za industrijo križarjenj.
V Benetkah so se zgodili trenutki panike zaradi turistične križarke. Križarka Costa deliziosa je v neurju oplazila zasidrano jahto in ogrozila druga plovila. Za las se je izognila trčenju z obalo. Takšni dogodki so privedli do odločitve o prepovedi vstopa večjim ladjam v Benetke, kar pomeni pomembno spremembo za prihodnost te industrije.
Pred obalo Norveške se je v težavah znašla križarka s 1300 potniki. Reševalci so poskušali evakuirati potnike, kar pa jim je oteževalo razburkano morje z več kot sedemmetrskimi valovi. Te izkušnje poudarjajo pomen usposobljenosti posadke in pripravljenosti na izredne razmere.
Po padcu s križarke v vodi je preživela deset ur. Izčrpano 46-letno Britanko so našli dobrih tisoč metrov od kraja, kjer je s križarke na Hrvaškem padla v morje. Njena zgodba je zgodba o neverjetni moči preživetja in o tem, kako lahko človeško telo in duh premagata izjemne ovire.
Po zavrnitvi petih pristanišč je križarki dovoljeno zasidranje v Kambodži. Na križarki, na krovu katere je 2000 ljudi, nihče ni okužen. Z ameriškega veleposlaništva v Kambodži so sporočili, da so poslali ekipo, ki bo svojim državljanom pomagala pri načrtovanju poti domov.
