Slovenska kinematografija, kljub izzivom in skorajda nedelujoči sistemski podpori, še vedno ustvarja vrhunske, manj vrhunske in spodobno gledljive filme vseh žanrov in dolžin. Akademija za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) ponovno predstavlja močno generacijo filmskih režiserjev, kar pa še zdaleč ni razlog za popolno zadovoljstvo. Letošnji nacionalni filmski festival, čeprav je bil skoraj odpovedan, je ponovno pokazal na strukturne težave, ki ovirajo razvoj in promocijo domače filmske produkcije.
Vsebina in metafora: Problem vožnje po slovenski filmski pokrajini
Film Mihe Hočevarja "Gremo mi po svoje" ponuja subtilno, a lucidno metaforo za trenutno stanje slovenske kinematografije. Eden od mladih protagonistov med počitkom bere knjigo Hermana Potočnika Noordunga "Problem vožnje po vesolju", medtem ko je drugi potopljen v ameriški filmski priročnik. Ta detajla nazorno ponazarjata izzive sodobnega slovenskega filma: tako na ravni zgodb in njihovega "vedeti-kako" kot na ravni sistemskih okvirov, znotraj katerih film komajda nastaja. Če je vesolje metafora za svet, ki ga film reflektira, problematizira in konstruira, vožnja pa način, kako to počne, potem "problem vožnje" nagovarja tako filme same kot pogoje za njihovo produkcijo. Ti pogoji so daleč od idealnih, kar se odraža v provincialni naravi nacionalnega filmskega festivala, ki bi moral slaviti nacionalni film, a se vsako leto znova bori za svoj obstoj.
Izzivi festivala: Od neprimerne dvorane do nepreglednega programa
Festival, ki se je spopadal z grožnjo odpovedi, se kljub prizadevanjem ne uspe razviti v profesionalno, ambiciozno in odmevno prireditev. Vsako leto je njegov največji dosežek že to, da se sploh zgodi. Vmesni čas očitno ni namenjen premisleku o dilemah in boleznih slovenske kinematografije, še manj pa o uspehih preteklih let. Posledično festival pogosto prikazuje filme v dvoranah, ki ne zagotavljajo niti minimalnih pogojev za profesionalno predvajanje, kar se kaže v neostri sliki in zamujajočem zvoku. To je žaljivo tako do filmskih ustvarjalcev kot do gledalcev.
Letošnji festival je prikazal 52 filmov, od tega 37 v tekmovalnem programu. Visoko število tekmovalnih filmov je lahko zavajajoče, saj ne pove nič o kakovosti. Sproža pa vprašanja o velikodušnosti selekcije, koordinatah za razvrščanje filmov in mestu televizijske produkcije, ki pogosto prinaša najboljše dokumentarce, a jo festivalski selektorji obravnavajo z mešanimi občutki. Po drugi strani pa so bili med študentskimi filmi prikazani tudi taki, ki bi morali ostati v arhivih šol.
Nagrade in njihova interpretacija: Inflacija nagrad in iskanje meril
Pravilnik festivala omogoča kar osemnajst nagrad, kar vodi do inflacije priznanj. Ker slovenska kinematografija ni urejena in ni zbirka kakovostno in količinsko podobnih letin, so nagrade na različnih festivalih lahko povsem različnih kakovostnih mer. To vodi do situacij, ko nekatera leta filmi prejmejo osem ali devet nagrad, medtem ko druga leta skorajda ni filma, ki ne bi prejel kakšnega priznanja.
Letošnje nagrade so bile mešanica teh dveh trendov. Janez Burger s filmom "Circus Fantasticus" je postal prepričljiv zmagovalec s šestimi nagradami, vključno s Kodakovo nagrado in nagrado filmskih kritikov. Vendar pa nobena od štirih igranih celovečernih filmskih produkcij ni ostala brez nagrade. Nagrade so prejeli tudi slovenski deleži v koprodukcijah. Pri skromni produkciji igranih celovečernih filmov se takšnim "usodam" nagrad ni mogoče izogniti. Predsednik letošnje žirije, režiser Boris Palčič, je opozoril, da čeprav absolutnih meril pri ocenjevanju filmov ni, pa se posameznih domačih filmskih letnikov ne da meriti z enakimi merili, ampak jih je treba prilagoditi.
Filmi leta: Pregled nagrajenih del
Circus Fantasticus (Janez Burger)
Zmagovalec festivala, "Circus Fantasticus" Janeza Burgerja, je postavljen v nedoločen čas na uničeno planoto. Film opisuje moškega, ki je po smrti žene ostal sam z dvema otrokoma v svetu med življenjem in smrtjo. Na planoto pride potujoči cirkus, ki ga sestavljajo begunci vojne in nasilja. Film gradijo močne vizualne in zvočne podobe, besede pa skorajda manjkajo. V tem nadrealističnem svetu se čudeži dogajajo le v naravnem okolju cirkusa. Film je prikazan kot mojstrovina na vseh produkcijskih ravneh, ki zahteva veliko filmsko platno in tehnično brezhibno predvajanje.
Burger je film zastavil drugače, saj je želel namesto besed spregovoriti z gibi, mimiko in tesnobnim vzdušjem. Film je bil financiran s strani 17 držav, kar je za slovenske razmere izjemno visok proračun. "Circus Fantasticus" načenja vprašanje preživetja v svetu, kjer vojne krojijo usodo.
Piran - Pirano (Goran Vojnović)
Goran Vojnovićev celovečerni prvenec "Piran - Pirano" je bil eden od favoritov festivala. Film opisuje sklepna dejanja druge svetovne vojne v Piranu, kjer se določijo usode treh mladih ljudi: Italijana Antonia, Bosanca Veljka in Slovenke Anice. Vojnović zgodbo prepleta s spomini dveh postaranih moških. Film neideološko, a morda preveč politično korektno, govori o vojni kot neosebni in tragični proizvajalki žrtev ter o spodmaknjenih identitetah posameznikov, zaznamovanih z vojno. Kljub temu filmu umanjka pričakovana "subverzivnost" in avtorski pečat prvenca.
Oča (Vlado Škafar)
Vlado Škafar s filmom "Oča" nadaljuje avtorski lok, ki ga je zaznamoval dokumentarni film "Otroci". "Oča" je senzibilna, lirična meditacija o očetu in sinu, ki po dolgem času preživita skupaj en dan. Njun dotik so besede, s katerimi počasi stketa pretrgane vezi. Škafar je mojster poetične atmosfere, a konec filma, ko oče pripelje sina nazaj k mami, dodatek o drami delavcev murskosoboške Mure, postavi celoten film v drugačen kontekst. Nagradi za mladega Sandija Šalamona, ki igra sina, sta sicer simpatični gesti, a morda neupravičeno ne govorita dobro o profesionalnih igralskih stvareh. Film je bil kot pozitivno presenečenje pohvaljen tudi na beneškem filmskem festivalu.
Gremo mi po svoje (Miha Hočevar)
Miha Hočevarjev mladinski celovečerec "Gremo mi po svoje" je postal zmagovalec občinstva. Film ima vse, kar potrebuje potencialna mladinska uspešnica: dobro izbrano igralsko zasedbo, zanimiv mikrokozmos tabora, izdelan sleng, duhovite prizore, uporništvo do starejših in ljubezenske prigode. Vendar pa mu manjka kompaktna zgodba. Film se sicer vrti okoli najstnikov, ki jih bolj kot taborniške veščine zanimajo dekleta, a kljub temu ne proizvede celovite in domišljene zgodbe. Magični sanjski prizori, ki so presežki filma, zgodbi niso v pomoč. Kljub temu je film prejel nagrado za glavno moško vlogo in nagrado občinstva.
Gremo mi po svoje - VOYO
Perspektive slovenskega filma: Mednarodna sodelovanja in prihodnost
Mednarodna sodelovanja, kot je pri filmu "Circus Fantasticus", kažejo na potencial slovenskih ustvarjalcev za sodelovanje na evropski ravni. Vendar pa ostaja problem sistemske podpore in zagotavljanja pogojev za produkcijo in distribucijo filmov. Prihodnost slovenskega filma je odvisna od reševanja teh temeljnih vprašanj, ki ovirajo njegov razvoj in promocijo. Kljub izzivom, slovenska kinematografija ostaja živa in polna ustvarjalne energije, kar dokazujejo tudi nagrajeni filmi.