Sirakuze, očarljivo mesto na jugovzhodni obali Sicilije, so dom ene najpomembnejših in najlepših antičnih lokacij v Italiji - grškega gledališča v Sirakuzah. Ta mogočna zgradba, ki se nahaja na južnih pobočjih hriba Temenite, s pogledom na sodobno mesto, priča o bogati zgodovini, prepleteni z grško, rimsko in kasnejšo italijansko kulturo. Gledališče ni le arheološko najdišče, temveč še vedno živo prizorišče, kjer se odvijajo uprizoritve starogrške drame, s čimer se ohranja njegova prvotna funkcija skozi tisočletja.
Izvor in prvotna grška postavitev
Zgodovina gledališča sega v 5. stoletje pred našim štetjem, ko so ga prvotno zgradili grški kolonizatorji. Natančna datacija prve postavitve je sicer predmet razprav, vendar nekateri viri, kot je pisec mimičnih iger Sofron, nakazujejo obstoj gledališča že v poznem 5. stoletju pr. n. št. Po mnenju nekaterih raziskovalcev, kot je Polacco, prvotna oblika gledališča v zgodnjem klasičnem obdobju morda še ni bila polkrožna, temveč bolj trapezoidna, zgrajena na ravnih brežinah. V tem obdobju so v Sirakuzah delovali pomembni dramatiki, kot so Epiharm s Kosa, Formis in Dejnoloh, Ajshil pa je verjetno uprizoril svoji deli "Ajtna" in "Perzijci".
Prvotna grška postavitev je bila prilagojena naravni obliki hriba Temenite, kar je omogočalo odlično akustiko. Gledališče je bilo vgrajeno v pobočje, kar je značilno za grška gledališča, medtem ko so rimska pogosto gradili kot samostojne, ločene strukture. Stopnice tribune (cavea) so bile delno vklesane v obstoječo skalo. Čeprav je bilo prvotno gledališče verjetno manjše, je že takrat ponujalo prostor za znatno število gledalcev.
Obnove in rimske predelave
Skozi stoletja je gledališče doživelo več pomembnih predelav in obnov. V 3. stoletju pred našim štetjem je bila stavba obnovljena in verjetno pridobila današnjo obliko, ki je upoštevala obliko hriba in optimizirala akustiko. V tem obdobju je avditorij (cavea) dosegel premer 138,6 metra, z 67 vrstami sedežev, večinoma vklesanih v živo skalo. Sedeži so bili razdeljeni na devet sektorjev (cunei) z dostopom po stopnicah, obdani s potjo (diazoma). Na stenah posameznih sektorjev so bili vgravirani napisi z imeni božanstev in članov kraljeve družine, kot so Hieron II., njegova žena Filistida in sin Gelon II., kar nakazuje na povezavo med gledališčem in vladajočo elito.
Pomembne spremembe so sledile v zgodnjem Avgustovem obdobju, ko je bila ustanovljena rimska kolonija. Avditorij je bil preoblikovan v polkrožno obliko, značilno za rimska gledališča, namesto prvotne podkovaste oblike. Dodani so bili hodniki za lažji dostop do odrske zgradbe (skene). Slednja je bila rekonstruirana v monumentalnejši obliki z dvonadstropno fasado, bogato okrašeno z nišami za kipe in stolpi. V rimskem obdobju je bila stavba spremenjena v areno v 2. stoletju našega štetja, kar je zahtevalo nadaljnje prilagoditve. Avditorij je bil ponovno znatno razširjen, kar je povečalo kapaciteto gledalcev na približno 5400. V poznem cesarskem obdobju so bile izvedene še dodatne spremembe, vključno s prilagoditvami orkestre za vodne igre ter gladiatorske bitke in spektakle z živalmi.
Propada, obnova in sodobna uporaba
Po propadu Rimskega cesarstva je gledališče postopoma propadalo, vojne in zanemarjanje pa so ga dodatno poškodovali. V 18. stoletju so ostanke, ki so bili več stoletij zapuščeni, uporabljali kot kamnolom za gradnjo novih utrdb na otoku Ortigia, kar je uničilo odrske zgradbe in zgornje dele tribun.
V drugi polovici 19. stoletja se je zanimanje za gledališče ponovno obudilo. Potekala so izkopavanja, ki so razkrila prvotne strukture. V obdobju med letoma 1835 in 1840 so bili postavljeni marmorni stebri, kar je bil del prizadevanj za delno rekonstrukcijo.
Pomemben preboj se je zgodil leta 1914, ko je Državni inštitut za starodavno dramo (Istituto Nazionale del Dramma Antico, INDA) začel v starodavnem gledališču vsakoletno uprizarjati starogrške drame. Prva uprizorjena predstava je bila Ajshilova tragedija "Agamemnon". Te predstave, ki potekajo ob sončnem zahodu v italijanščini (pogosto s prevodi priznanih pisateljev, kot je Salvatore Quasimodo) in brez ozvočenja zaradi izjemne akustike, privabljajo tisoče gledalcev z vsega sveta. Gledališka sezona običajno poteka od maja do julija, z uprizoritvami klasičnih del, kot so "Antigona", "Kralj Ojdip", "Elektra", "Medeja" in "Bakhantke".
GRSKO GLEDALISCE Na Izi
Arheološki park in kulturna dediščina
Danes je grško gledališče v Sirakuzah del Arheološkega parka Neapolis in je uvrščeno na seznam Unescove svetovne dediščine kot del območja "Sirakuze in nekropola Pantalica". Uprava spomenika je v rokah Državne uprave za zgodovinske in umetniške spomenike (Soprintendenza BB.CC.AA.).
Ob gledališču se nahaja tudi Antikvarij, majhen arheološki muzej, ki sicer hrani le nekaj eksponatov, saj je večina najdb iz Sirakuz razstavljena v muzejih v Neaplju, Messini in Sirakuzah. Kljub temu je obisk muzeja dragocen za razumevanje širšega konteksta najdišča.
Dimenzije gledališča so impresivne: meri 120 metrov v dolžino, 50 metrov v širino in 20 metrov v višino, z orientacijo proti jugozahodu. Struktura je še vedno razdeljena na območja odra, orkestra in tribune (cavea). Čeprav je odrska zgradba večinoma uničena, so vidni njeni temelji, ki pričajo o več gradbenih fazah.
Pomembnost Sirakuz in njihove dediščine
Sirakuze, ustanovljene leta 734 ali 733 pr. n. št. s strani grških kolonizatorjev iz Korinta, so bile skozi zgodovino pomembno središče moči, kulture in trgovine. Mesto je bilo priča ključnim dogodkom, kot je bilo atensko obleganje med peloponeško vojno, ki se je končalo z uničujočim porazom Aten. V času tiranov, kot je bil Dionizij Starejši, so Sirakuze postale pomembno kulturno središče, ki ga je obiskal celo Platon.
Poleg grškega gledališča, ki je ena najpomembnejših znamenitosti, Sirakuze ponujajo še številne druge antične ostanke, kot so Apolonov tempelj, Arhimedova grobnica in rimski amfiteater. Mesto je doživelo tudi potrese in kuge, zlasti katastrofalni potres leta 1693, ki je prinesel novo podobo mestu v slogu sicilijanskega baroka.
Danes Sirakuze s svojim bogatim zgodovinskim in kulturnim bogastvom, živahnimi tržnicami in mediteranskim utripom privabljajo obiskovalce z vsega sveta. Grško gledališče pa ostaja osrednji simbol mesta, ki povezuje preteklost z sedanjostjo in nadaljuje svojo vlogo kot kraj umetnosti in kulture.