V zadnjem času je v Trstu ponovno izbruhnil javni razmislek o spoštovanju pravic slovenske narodne skupnosti, zlasti glede uporabe slovenskega jezika v javnem in institucionalnem prostoru. Dogodek, ki se je odvil v dvorani Luttazzi v Skladišču 26, je s svojo naravo pritegnil pozornost in sprožil pomisleke, ki segajo dlje od zgolj enega posameznega incidenta. Slovenska kulturno-gospodarska zveza (SKGZ) je izrazila veliko zaskrbljenost in globoko ogorčenje nad izjavo tržaškega občinskega odbornika Everesta Bertolija. Ta je na vprašanje, ki mu je bilo postavljeno v slovenskem jeziku, odgovoril z vprašanjem: »Ali bi moral odgovoriti na vprašanja v tem čudnem jeziku?«
Pravica do uporabe slovenščine v javni upravi
Vprašanje, ki ga je postavil predsednik zahodnokraškega rajonskega sveta Pavel Vidoni, je bilo v skladu z veljavno zakonodajo, saj je uporabil svoj materni jezik - slovenščino. To pravico izrecno zagotavlja 9. člen Zakona 38/2001, ki je zaščitni zakon za slovensko narodno skupnost v Italiji. Ta določa, da imajo izvoljeni predstavniki pravico uporabljati slovenski jezik pri opravljanju svojih funkcij v odnosu do javne uprave. Ta zakonska določba ni zgolj formalnost, temveč predstavlja temelj za enakopravno vključevanje pripadnikov slovenske narodne skupnosti v javno življenje in zagotavljanje njihovih pravic. Gre za ustavno in zakonsko zagotovljeno pravico, ki je temelj demokratične družbe in vladavine prava.
Večjezičnost kot temelj Trsta
Dogodek v dvorani Luttazzi ni bil zgolj osebna žalitev, zaradi katere je SKGZ izrazila polno solidarnost predsedniku Vidoniju, temveč pomeni poseg v temeljne pravice slovenske narodne skupnosti v Italiji. Pravica do uporabe lastnega jezika v javnem in institucionalnem prostoru ni privilegij, temveč temeljna demokratična norma ter izraz spoštovanja do večjezičnosti in kulturne raznolikosti, ki sta zgodovinsko in družbeno globoko vtkana v tkivo Trsta. Trst je bil skozi zgodovino vedno mesto srečevanja različnih narodov in jezikov, kar je bogatilo njegovo kulturno in družbeno podobo. Zato je zavračanje ali zaničevanje uporabe slovenščine v javnem prostoru v neposrednem nasprotju s to bogato tradicijo.
Ponovitev vzorcev in odgovornost javne uprave
Še posebej zaskrbljujoče je, da se takšne izjave ponavljajo in prihajajo s strani predstavnika javne uprave, ki bi moral delovati v duhu spoštovanja, dialoga in institucionalne odgovornosti. Nespoštljivo in zaničljivo odzivanje na zakonito uporabo slovenskega jezika spodkopava medsebojno zaupanje ter škoduje sožitju med skupnostmi. Takšno ravnanje žal ni osamljen primer, temveč se umešča v širši kontekst odnosa določenih predstavnikov tržaške desnosredinske uprave do slovenskega jezika in pravic narodne skupnosti. Odgovornost za ustvarjanje vključujočega in spoštljivega institucionalnega okolja nosi tudi občinsko vodstvo na čelu z županom Robertom Dipiazzo. Člani Paritetnega odbora so v preteklosti večkrat opozorili na potrebo po avdiciji samega župana in neposredni obravnavi odprtih vprašanj, vendar so ti pozivi ostali brez ustreznega odziva. Posledice takšne brezbrižnosti so danes še bolj očitne.
Mreža za slovenski jezik in finančna podpora
Zakon 38/2001, ki ščiti slovensko prebivalstvo v Italiji, omogoča pripadnikom slovenskega prebivalstva uporabo slovenskega jezika v stikih z javnimi ustanovami in pri koriščenju javnih storitev. Slovenska skupnost v Italiji šteje med 50.000 in 100.000 pripadnikov. Od leta 2019 se Italija vsako leto pridružuje Mreži za slovenski jezik v javni upravi Furlanije - Julijske krajine. Pristop k mreži prinaša občinam finančno podporo, ki je bila lani vredna 80.000 evrov. Ta sredstva so bila namenjena zagotavljanju delovanja slovenskih uradnih pultov, zaposlovanju osebja ter naročanju zunanjih izvajalcev za prevajanje in tolmačenje. S temi sredstvi je občina krila tudi stroške za dvojezične tajnike in tolmače v rajonskih svetih, ki so še posebej potrebni na območjih, kot sta vzhodni in zahodni Kras ter mestno središče.
Zamude in nepojasnjene preiskave
Kljub temu, da je Občina Trst imela rok za pristop k Mreži za slovenski jezik do konca januarja, tega še ni storila. Generalni direktor tržaške občine Fabio Lorenzut navaja, da bo to možno po zaključku notranje preiskave, ki trenutno poteka. Vendar pa natančna narava te preiskave ostaja nepojasnjena, kar vzbuja dodatno skrb. Direktor Lorenzut sicer zagotavlja, da lahko občina k mreži pristopi tudi kasneje, vendar pa zamude ogrožajo korektno in nemoteno delovanje ter zagotavljanje zakonsko predvidenih pravic slovensko govorečih občanov in izvoljenih predstavnikov. Na zamudo je pred tednom dni s svetniškim vprašanjem opozorila slovenska svetnica v traškem občinskem svetu Valentina Repini, sledila pa ji je predsednica vzhodnokraškega rajonskega sveta Nives Cossutta. Svetnik rajonskega sveta za zahodni Kras Roberto Cattaruzza pa je župana Roberta Dipiazzo nagovoril z vprašanjem o razlogih za sklenitev pogodb za določen čas s tajniki rajonskega sveta, kljub zahtevani profesionalnosti in izkušenosti, ter o ustvarjanju daljših premorov med pogodbami, ki povzročajo zamude v delovanju občinskega organa.
Razširitev uporabe slovenščine v Esatto
Po prihodu nove direktorice Raffaelle Del Punta na čelo družbe za pobiranje občinskih dajatev Esatto, so se pojavila pričakovanja o širitvi možnosti uporabe slovenskega jezika. Institucija bi tako stopila v korak z zaščitnim zakonom in slovensko govorečim uporabnikom nudila popolno storitev. Družbo nadzoruje Občina Trst, ki bi morala v tem primeru spremeniti člen dogovora, ki ureja dvojezično komuniciranje. Vendar pa je sklep v rokah občinskega odbora, kar skrbi svetnico Repini in morda povzroča zamude pri vključitvi občine v Mrežo za slovenski jezik. Oktobra je Dežela FJK z odlokom namenila 40 tisoč evrov za odprtje novega okenca za komuniciranje v slovenskem jeziku. Kljub temu sta stranki Bratje Italije in Naprej, Italija v občinskem svetu zahtevali, da se na določenem dokumentu črta stavek: »V sklopu izboljšave storitev za občane.« Pristojni odbornik Everest Bertoli je sicer zagotovil, da sprememba ne vpliva na dosledno aplikacijo deželnega odloka, kar pa ne zmanjšuje skrbi glede potencialnih ovir pri polni implementaciji dvojezičnosti.
Slovenska prisotnost v Trstu: zgodovina, kultura in identiteta
Vprašanje slovenske prisotnosti v Trstu je pogosto predmet nepopolnih predstav in stereotipov. Izkrivljena podoba Slovencev v Italiji s strani velikega dela tistih, ki živijo v Sloveniji, se pogosto začne z ugotovitvijo, da manjšina ohranja slovenski jezik. Prepričanim sogovorcem, ki verjamejo, da slovenski svet strogo omejujejo državne meje, je treba razlagati o pojmu narodnosti in državljanstva. Vprašanja, kot je »Kateri od tvojih staršev ima slovensko državljanstvo?«, pogosto razkrijejo nerazumevanje.
Zabavna, a poučna praksa je preverjanje znanja o slovenskem morju. Pogosto se namreč zmotno misli, da se slovensko morje razteza le od Ankarana do Sečovelj. V resnici pa se zgodovinsko, kulturno in antropološko gledano slovensko morje širi med izlivom Soče in obronki Trsta, zajemajoč tako Barkovljane kot Devin. Takšne izjave, ob upoštevanju zapletenih diplomatskih odnosov med Slovenijo in Italijo, lahko v nekaterih krogih dojemajo kot skoraj narodno izdajo.
Najpreprostejši dokaz, da je slovensko morje tisto, ki se širi med izlivom Soče in obronki Trsta, je že samo po sebi prisotnost slovenskega jezika in kulture v tem prostoru. Pesnik Miroslav Košuta, ki ga je Boris Paternu označil za »zadnjega mornarja, sicer zelo celinske slovenske poezije«, je s svojimi pesmimi dokaz, da so Slovenci živeli v sozvočju z morjem pod Križem, Kontovelom in Nabrežino. Njegovi verzi, kot so: »Morje z brazdami kot roka, / morje ptič in morje zmaj. / Morje školjka za otroka, / morje beg v rodni kraj.« jasno kažejo na globoko povezanost Slovencev s tem območjem.
Debata o tem, ali je slovenska prisotnost v Trstu zgolj omejena na kraški rob ali sega v samo mesto, se pogosto nadaljuje. To prepričanje je bolj prisotno med Tržačani, medtem ko si prebivalci osrednje Slovenije tega vprašanja ne postavljajo tako pogosto. Trst je bil namreč od nekdaj mesto številnih narodov, po besedah že omenjenega Košute, »opasan z jeziki, ki pesmi pojo«. Nostalgični vzkliki »Trst je naš!« so zato brezpredmetni. Lahko pa trdimo, da je Trst tudi slovensko mesto. Čeprav naključni obiskovalec morda težje sliši slovenščino v mestnem središču, ker so Slovenci v mestu razpršeni, ne smemo pozabiti na bogato slovensko literarno produkcijo, ki je neločljivo povezana s tržaškimi ulicami in trgi.
Pomemben predstavnik te produkcije je bil Boris Pahor, ki je s svojo več kot stoletno življenjsko potjo postal evropski glasnik zgodovinske usode tržaških Slovencev. Vendar pa se slovenska literarna produkcija v Trstu ne ustavi pri rojenih leta 1913. Marko Sosič, štirikratni finalist za nagrado kresnik, je lahko simbol tiste slovenske kulturne produkcije v Italiji, ki deluje na inkluziven način, vključno s Slovenijo. To inkluzivnost je treba poudariti v nasprotju s pogostim prepričanjem, da se v Italiji slovenski jezik zgolj ohranja kot relikt preteklosti.
Pogosto se namreč pojavlja predstava, da Slovenci v Italiji zgolj ohranjajo jezik, tradicije in običaje, kot bi bili eksponati v muzeju. Ta predstava idealizira podobo, kjer bi si Slovenci ob nedeljah in praznikih nadeli narodno nošo, po maši zaplesali ter se nato vrnili k svojim običajnim dejavnostim. Vendar pa slovenska kulturna produkcija v Trstu presega to omejeno vizijo.
Živo kulturno in družbeno življenje
V Trstu deluje in živi Slovensko stalno gledališče (SSG), ki je profesionalna in produkcijska ustanova. Lani se je SSG uvrstil v tekmovalni program Borštnikovega srečanja s tremi predstavami. Poleg gledališča delujejo tudi založbe, glasbene šole, filmska produkcija ter številni izjemni slikarji in umetniki. Najpomembneje pa je, da ta kulturna produkcija stopa v stik tako s tisto iz osrednje Slovenije kot z italijansko kulturo. Lani je na Borštniku tekmovala dvojezična predstava Trst, mesto v vojni, ki je delno nastala po literarni predlogi Marka Sosiča in v režiji Igorja Pisona.
Trst je res doživel zelo težko zgodovino, ki je pustila globoke sledi. Vendar pa so se časi spremenili. Kot pravi eden od avtorjev, ki je star 30 let: »V tridesetih letih me ni nihče napadel, ker sem javno govoril slovensko. Fašisti ne napadajo več Slovencev vsaj nekaj desetletij. Nimamo se česa bati.« Ta izjava poudarja, da so strahovi nekaterih, da je slovenska manjšina v Trstu še vedno v obrambnem položaju, neupravičeni. Slovenci v Trstu so aktivni sooblikovalci prostora, v katerem živijo, tako kulturnega kot družbenega, v Sloveniji in v Italiji.
Slovenski jezik in književnost: pogled naprej
Slovenistka dr. Manca Korošec je leta 2015 razdelila sodobno slovensko književnost v Italiji v tri kategorije. Glavnino predstavljajo avtorji, ki se ukvarjajo predvsem z vprašanjem ohranjanja slovenstva, kar je za njih bistvena sestavina. Drugi segment zajema avtorje, ki v svoja dela vpeljujejo večnacionalne vidike, pri čemer prednjačita Marko Sosič in Dušan Jelinčič. Tretja kategorija pa vključuje avtorje, pri katerih vprašanje narodnostnih problemov prehaja v ozadje ali ni več aktualno.
Po mnenju profesorja Jožefa Šavlija, ki se je ukvarjal z eseji o mejni literaturi, je v današnji slovenski književnosti v Italiji vse manj avtorjev, ki bi se posvečali prepletanju slovenske in italijanske identitete ali pa problematiki obmejnega prostora. Ta premis je v današnji slovenski književnosti v Italiji vse manj. Pogosto se še vedno srečujemo s stereotipi o »dobrih« Slovencih in »lumpih« Italijanih, kar pa ne odraža kompleksnosti sodobnega življenja.
Pomembno je, da se zavedamo bogastva in raznolikosti slovenske prisotnosti v Trstu ter da spoštujemo pravico do uporabe slovenskega jezika v vseh sferah javnega življenja. Le tako bomo lahko gradili na temeljih enakopravnosti, spoštovanja in kulturne raznolikosti, ki so ključni za prihodnost Trsta in njegovih prebivalcev.
tags: #govorite #slovesnsko #trst