Kratki igrani film "Trst je naš!", diplomsko delo režiserja Žige Virca, je s svojo provokativno tematiko in naslovom sprožil burne odzive že pred prvo projekcijo, še posebej v Italiji. Film, ki traja 27 minut in je študijska produkcija Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v koprodukciji z RTV Slovenija, nas popelje v leto 2009, kjer spremljamo Franca (Gojmir Lešnjak), zagrenjenega Primorca srednjih let. Franc je globoko razočaran nad odnosom mladine in celotne družbe do dogodkov med drugo svetovno vojno ter vloge slovenskih partizanov v njej. Njegova obsedenost z zgodovino in želja po "osvoboditvi" Trsta, ki jo izraža skozi uprizarjanje partizanskih bitk, postane vir napetosti v njegovem osebnem življenju in katalizator širših mednarodnih polemik.
Provokativni naslov in mednarodni odzivi
Že sam naslov filma, "Trst je naš!", ki se navezuje na zgodovinsko geslo Slovencev, je bil dovolj, da je italijanski zunanji minister Franco Frattini, odzivajoč se na poziv Unije Istranov, ene izmed pomembnejših organizacij italijanskih optantov, film ostro kritiziral še pred njegovo premiero. Izkazalo se je, da sta organizacijo razburila predvsem napovednik in provokativen naslov, medtem ko je bila premiera filma šele čez nekaj dni v Sežani. Ta zgodnja obsodba, ki temelji na predvidevanjih in ne na dejanskem poznavanju vsebine, je odraz globoko zakoreninjenih zgodovinskih in nacionalnih napetosti, ki zaznamujejo odnos med Slovenijo in Italijo, zlasti glede Trsta.
Tržaško vsakdanje življenje in mednacionalne napetosti
Film poseže v razgreto ozračje tržaškega vsakdana, ki je zaznamovan s starimi mednacionalnimi zamerami, predsodki in včasih tudi odkrito sovražnostjo. V tem kontekstu se ponovno loteva "osvobajanja" Trsta, kar je že samo po sebi dovolj, da razburi duhove v Trstu in Rimu, kar se je pokazalo že na premieri filma v sežanskem Kosovelovem domu. Skrajni desničarji v Trstu so napovedovali svoj prihod na premiero, vendar se niso pojavili. Namesto njih so bili bolj zgovorni tržaški Slovenci, ki so nizali dogodke, odzvanjajoče v zapletenem tržaškem vsakdanu. Ti dogodki, kot je poskus organiziranja vsakoletne slovesnosti v Golobivnici v Lokvi, kjer bi se italijanski neofašisti radi poklonili spominu na domnevne italijanske žrtve povojnih partizanskih pobojev, ki pa se po zatrjevanju domačinov tam niso zgodili, kažejo na nenehno prisotnost napetosti in poskuse ustrahovanja slovenske skupnosti na Tržaškem. Zgodba o ravnateljici osnovne šole v Barkovljah, ki je morala odstopiti zaradi uporabe traku z barvami slovenske zastave, je le ena izmed mnogih, ki ponazarjajo občutljivost teme.
"Trst je naš!": Zgodovinsko geslo kot simbol
Geslo "Trst je naš!" je za Slovence že od šestdesetih let 19. stoletja pomembno sredstvo opozarjanja na njihovo navzočnost v mestu. V zadnjih dneh druge svetovne vojne, pred prihodom enot 9. korpusa slovenske partizanske vojske in jugoslovanskih vojaških enot v Trst maja 1945, so bili zidovi številnih tržaških zgradb popisani s tem geslom. Danes je to geslo za italijanske neofašiste skorajda enakovredno rdeči ruti za bika v areni. Vroče je bilo že jeseni 2002, ko je slovenska nogometna reprezentanca v Trstu premagala italijansko, slovenski navijači pa so vzklikali "Trst je naš!" in razkazovali transparent "IX. korpus is back.". Pred kratkim pa je slogan ponovno razbesnel italijanske oblasti ob imenu skupine, ki se je sicer zavedala potrebe po dopolnitvi gesla v "Trst je tudi naš! Trieste è anche nostra!". Odbornika Berlusconijeve stranke Forza Italia sta zahtevala odstop Iztoka Furlaniča, tržaškega občinskega svetnika, ki je pojasnil, da so se združili zaradi vse bolj izraženih nacionalističnih tendenc v Trstu, ki "na novo pišejo nekatere zgodovinske dogodke".
Zgodovinska perspektiva Jožeta Pirjevca
V tem kontekstu izid študije zgodovinarja Jožeta Pirjevca z naslovom "Trst je naš" in podnaslovom "Boj Slovencev za morje (1848-1954)" pred dvema letoma ni bil ravno prijeten za vse v Trstu. Pirjevec je v svoji študiji poudaril, da bi brez stoletnega boja Slovencev za Trst, ki so ga vodili najboljši intelektualci in politiki od leta 1848 dalje, ne bilo protifašističnega upora pred vojno in med njo ter vojaškega sunka jugoslovanskih partizanskih enot do Soče in čez. Prav tako je postavil pod vprašaj, kakšno "vzhodno" mejo bi zmagovalci določili Italiji, če ne bi bilo prisotnosti jugoslovanske vojske na terenu. Medtem ko je za Slovence geslo "Trst je naš" lahko oblika verbalnega protesta zaradi italijanskih pritiskov na slovensko skupnost, pa je za tiste Tržačane, ki so prepričani, da v Rižarni med drugo svetovno vojno ni delovala "tovarna smrti" ali da so fašistične oblasti prinašale "luč civilizacije", to geslo groba provokacija in nacionalistični izpad.
Film kot umetniško delo in družbena refleksija
Kljub temu, da so italijanske oblasti in združenja optantov film obsodili še pred ogledom, je film "Trst je naš!" v resnici umetniško delo, ki se dotika kompleksnih vprašanj. Režiser Žiga Virc se je zavedal provokativnosti naslova, vendar ni pričakoval takšnih odzivov. Njegov pristop k temi je bil neobremenjen in ironičen do obeh strani, kar bi po njegovem mnenju moral biti pristop vseh narodov, ki so se že spoprijeli s svojo zgodovino. Primerjal je to z nemškim filmom "Mein Führer" ali Tarantinovimi "Neslavnimi barabami", ki na nov in zanimiv način parodirajo zgodovinske dogodke, ne da bi povzročili mednarodne spore. Virc ne želi nacionalizma samega po sebi, temveč s pomočjo parodije in humorja odpira "čakre" za premikanje "nepremakljivih življenjskih drž", ki bremenijo odnose med sosedi.
Generacijski prepad in prenašanje izročil
Osrednja drama filma se odvija v protagonistu Francu, ki je opisan kot patetični tito nostalgik. S skrbno varovano "titovko" na glavi, ki mu jo je ob prvem šolskem dnevu nadel oče z besedami, da se "vojna za osvoboditev Trsta nikoli ne sme pozabiti", Franc ostaja zvest temu izročilu. S somišljeniki vsako leto uprizarjajo osvobajanje Trsta v partizanskih in nemških uniformah. Njegova obsedenost deluje komično, medtem ko njegovo početje le žena tolerira, hči pa ga ne razume, kar nakazuje, da se s Francetovim ohranjanjem spomina na boj za Trst ne bo nadaljevalo. Virc poudarja, da je medvojna generacija uspešno prenesla svoje tradicije boja in upora na naslednje generacije, medtem ko je pri tretji povojni generaciji prisoten popolnoma drugačen način razmišljanja, čeprav opaža, da tudi nekateri njegovi vrstniki razmišljajo, kot da bi bili v letu 1947.
Film ponuja intuitiven vpogled v miselnost mlade generacije na zgodovinske dogodke, ki razdvajajo starejše. Ne daje odgovorov, temveč zastavlja vprašanja o soočanju s preteklostjo. Virc meni, da "ne gre za to, da bi prekinili s starimi tradicijami, vsekakor pa je dobro, če jih premislimo iz perspektive modernega razumevanja sveta".
Gojmir Lešnjak - Gojc: Igralec v vlogi Franceta
V vlogi Franceta nastopa Gojmir Lešnjak - Gojc, priznani slovenski gledališki, filmski in televizijski igralec, režiser, glasbenik, ki je bil med drugim 10 let direktor Kosovelovega doma v Sežani. Lešnjak, rojen leta 1959 v Ljubljani, je svojo igralsko kariero začel leta 1983. Po študiju na AGRFT je igral v številnih slovenskih gledališčih, sodeloval pa je tudi v vrsti kultnih televizijskih oddaj in filmskih vlog. Njegova sposobnost za satirično in komično igro je dobro znana, vendar je s številnimi izjemnimi dramskimi vlogami dokazal svojo vsestranskost. V filmu "Trst je naš!" se Lešnjak v vlogi Franceta izkaže kot mojster, ki uspešno prikaže grenkobo in obsedenost lika, hkrati pa dopušča prostor za ironijo in humor.
Vircova prejšnja dela in prihodnji načrti
"Trst je naš" ni prvo Virčevo delo z zgodovinsko tematiko. V tretjem letniku študija je obdelal slovensko osamosvojitveno vojno, ogledal pa si je tudi območje Krna, kjer bi rad posnel celovečerni film o prvi svetovni vojni. Sam pravi, da ima rad akcijske filme z zgodovinsko tematiko, in prav v akcijskih prizorih filma "Trst je naš!" je režiserju uspelo doseči za slovenske razmere zavidljivo raven.
Nasprotja in razumevanje
Prav prizori bojev za Trst, ki so bili predstavljeni tudi v napovedniku filma, so verjetno zavedli italijanske politike v napačno sklepanje, da gre za slovenski nacionalni filmski projekt. Italijanski politiki, ki so film obsodili še pred premiero, so se znova "ujeli" na glasove tržaške skrajne desnice in njen strah pred "slovanstvom", partizanstvom in Titom. Strah, ki jim očitno hromi možgane, saj je Massimiliano Lacota iz Unije Istranov film po ogledu označil za "subtilno politično operacijo", del dolgoročnega načrta "splošnega oživljanja titovske epopeje".
Vendar pa bi italijanski "vročekrvneži" protestirali ob vsakem filmu, ne glede na vsebino, če bi imel takšen naslov. Zato jih ne zanima vsebina in jim izmuzne globlje sporočilo filma, ki raziskuje odnos različnih generacij do zgodovinskih dogodkov. Komentator v tržaškem Il Piccollu je pravilno razbral, da film ne obuja slovenskega revanšizma zaradi Trsta, in ocenil, da se je "Slovenija končno sposobna šaliti na svoj račun". V nasprotju s tem stoji italijanski film "Srce v breznu", ki je bil enoznačen, navijaški in žaljiv do zgodovinskih dejstev, žrtev in zdravega razuma, predvsem do Slovencev in Hrvatov. Medtem ko je bil "Srce v breznu" italijanski nacionalni projekt velikega formata, je "Trst je naš!" diplomsko delo, ki s svojo ironijo in sporočilom sili gledalca k razmišljanju in ga nagovarja k odprtosti v sobivanju. Morda bodo italijanski gledalci film, če bo opremljen z italijanskimi podnapisi, razumeli drugače kot politiki.