Pomorski muzej Sergeja Mašere v Piranu, edina tovrstna ustanova v Sloveniji, letos praznuje častitljivih 70 let delovanja. Ob tej visoki obletnici se oziramo na bogato zgodovino muzeja, njegov pomen za ohranjanje pomorske dediščine ter na izzive in priložnosti, ki jih prinaša prihodnost. V zadnjih dvanajstih letih je muzej vodil Franco Juri, ki se ob koncu svojega mandata poslavlja, s svojim delom pa je pomembno prispeval k razvoju in prepoznavnosti muzeja. Njegovo mesto bo začasno prevzel Uroš Hribar, kustos za tehnično dediščino.
Geneza Pomorskega muzeja: Od mestne ustanove do nacionalnega pomena
Zgodovina Pomorskega muzeja Sergeja Mašere sega v leto 1954, ko je bil ustanovljen kot mestni muzej Piran. Njegov idejni ustanovitelj in prvi ravnatelj, dr. Miroslav Pahor, ugleden zgodovinar, ki je odlično poznal slovensko, italijansko in nemško kulturo, je bil človek stičišča. Leto ustanovitve sovpada z zgodovinsko prelomnico - Londonsko spomenico in prehodom Cone B, v katero so bili vključeni Koper, Izola in Piran, pod okrilje Jugoslavije. S tem je Slovenija formalno prvič dobila dostop do morja, čeprav kratko, a izjemno pomembno obalo. V istem obdobju je bila ustanovljena tudi Splošna plovba, prvi slovenski ladjar, ki je kmalu postal eden od dveh največjih v Jugoslaviji. Ustanovljena je bila tudi Pomorska šola.
Dr. Pahor si je prizadeval za pridobivanje in hranjenje čim več gradiva, predmetov, podatkov in dediščine, povezane z morjem - od solinarstva, ki je bil v preteklosti pomemben gospodarski temelj Pirana, do ribištva in ladjedelstva. Leta 1967 je muzej postal prvi Pomorski muzej v Sloveniji. Ime Sergej Mašera je dobil po narodnem heroju, mladem slovenskem mornariškem častniku iz Gorice, ki je umrl v Kotorju leta 1941.
Prvotni namen muzeja je bil predstaviti ljudem, da Slovenci nismo tuji morju in Sredozemlju ter da imamo bogato pomorsko zgodovino. Obala Istre, Koper, Izola, Piran vse do Dragonje je bila v kulturno-etičnem smislu pretežno italijanska, ribiči in pomorščaki pa so bili večinoma Italijani oziroma istrsko-beneškega porekla. Slovenska pomorska zgodovina se je namreč začela na obali od Barkovelj pri Trstu do Devina, kjer so bili ribiči že tisočletja Slovenci, Kraševci. Z novo razmejitvijo smo dobili obalo, ki je bila s kulturno-zgodovinskega vidika pretežno romanska, drugo, slovensko obalo pa smo imeli v Italiji. Predstaviti in pojasnjevati to zapleteno zgodovino je bil eden ključnih izzivov, prav tako pa tudi dejstvo, da imajo tudi Slovenci dolgo pomorsko zgodovino. Številni niso bili le mornarji, temveč častniki, kapitani in celo admirali, kot sta Karel Šafer (Shafer) iz Sežane in Anton Haus iz Tolmina, ki je bil poveljnik avstrijske mornarice na Daljnem vzhodu. Wilhelm von Tegetthoff, avstrijski heroj in kultni viceadmiral, zmagovalec viške bitke leta 1866, je bil sicer nemško govoreči Mariborčan. Veliko slovenskih pomorščakov je službovalo tudi v Kraljevini in nato v socialistični Jugoslaviji. Dr. Pahor je s svojimi raziskavami dokazoval tudi izjemno kulturno sovplivanje med Istro, Trstom in Krasom. Tudi med osvoboditvijo je nastal zametek prve slovenske partizanske mornarice leta 1944. Miroslav Pahor je bil tisti, ki je strokovno sestavil ta mozaik in razvijal pomorski muzej, ki bi že takrat moral postati, po mnenju nekaterih, nacionalna ustanova.
Mandat Franca Jurija: Razvoj, modernizacija in odprtost
Franco Juri je muzej vodil od leta 2013. Podedoval je strateške zasnove in razvoj, a tudi nekoliko problematično situacijo v Muzeju solinarstva, ki je bil prvi primer muzeja na prostem. Država se je že pred njegovim prihodom, leta 2011, odločila, da muzeju odvzame upravljanje leta 1991 obnovljenega solnega fonda in ga preda koncesionarju. Od takrat je muzej omejen na solinarske hiše, fond pa se je razpolovil.
V mandatu Franca Jurija je muzej pridobil novo kampanjo v Monfortu (nekdanjem skladišču soli), tamkajšnje prostore Infocentra, Priznan je bil tudi Priznanje za izjemne dosežke v izobraževalni dejavnosti in promociji pomorske dediščine. Poleg tega so zgradili istrski topo Adria, s katerim pedagoško plujejo študenti Fakultete za pomorstvo in promet, ter obnovili jadrnico Galeb, ki se uspešno udeležuje regat starodobnih bark. Izolska občina jim je zaupala pripravo stalne razstave o ribištvu v Izolani-Hiši morja, kjer so razstavljeni tudi številni ladijski modeli in drugi predmeti Pomorskega muzeja.
Muzej se je v času Jurijevega vodenja na široko odprl zainteresirani javnosti in postal osrednje gonilo ohranjanja in revitalizacije pomorske dediščine pri nas. Muzej brez stikov in sodelovanja z zainteresirano javnostjo ne bi mogel uspešno izvajati svoje javne službe. Odprt muzej je nekaj, kar okolje in skupnost začutita kot nepogrešljivo mesto ohranjanja in posredovanja dediščine, pa tudi identitete - v našem primeru pomorske, mediteranske. Zato radi sodelujejo s posamezniki, poznavalci pomorstva, pomorščaki, šolami in društvi. Muzej se je v teh letih približal in odprl tudi ranljivim skupinam; zbirke so bile opremljene s pomožnimi sredstvi za osebe s posebnimi potrebami. Dosledno skrbijo za dvojezičnost oziroma večjezičnost, saj delujejo na narodnostno mešanem okolju, kjer je del njihove tradicionalne pomorske dediščine, zlasti ribištvo, ladjedelstvo in solinarstvo, močno prepleten s tukaj živečo italijansko skupnostjo. Drugi del pomorske identitete pa se navezuje na izjemno številno prisotnost Slovencev v različnih mornaricah držav, katerim je slovensko etnično ozemlje pripadalo.
Pomorski muzej Piran je bil tudi eden od ustanovnih članov AMMM (Association of Mediterranean Maritime Museums), združenja sredozemskih pomorskih muzejev, že od leta 1994. Muzej je bil vedno aktiven v združenju, leta 2022 pa so bili glavni gostitelji Foruma AMMM v Piranu. AMMM je zanimiva in koristna mreža pomorskih muzejev in ustanov različnih sredozemskih držav, ki sodelujejo in se povezujejo, predvsem po regionalni pripadnosti. Intenzivno in koristno sodelovanje se kaže tudi v skupnih evropskih projektih, kot je bila na primer Mala barka 2. Njihovi partnerji so bili takrat Pomorsko-zgodovinski muzej Hrvaške Primorsko-goranske županije na Reki, Hiša morja v Moščeniški Dragi in Ekomuzej Batane v Rovinju. Ker so edini pomorski muzej v Sloveniji, jih vzhodno-jadranska skupina, ki je pretežno hrvaška, čuti zelo blizu, prav tako pa tudi Črnogorci. Izmenjujejo si razstave in dobre prakse. Njihove razstave so gostovale na Reki, v Pulju, Umagu, Zagrebu, Splitu, Kotorju. Med-muzejska razstava Ženske zgodbe, z udeležbo muzeja, je gostovala v Dubrovniku in Zadru. Prav tako so gostili razstave iz hrvaških muzejev. Sodelujejo tudi na zahodnem Jadranu, zlasti s Pomorskim muzejem v Cesenaticu in Muzejem soli v Cerviji.
Muzej je pod vodstvom Franca Jurija razvil tudi močno založniško dejavnost. Izdali so vrsto zelo zanimive literature, katalogov in zbornikov. Posebej pomembna je knjiga, obsežen katalog o pomorski in umetniški zbirki Splošne plovbe, izjemni kulturni dediščini. Avtorji teh zanimivih knjig so prispevali praktično vsi muzealci: dr. Nadja Terčon, Duška Žitko, dr. Flavio Bonin, Snježana Karinja, Bogdana Marinac, Uroš Hribar in dr. Igor Presl. Zadnja je knjiga s prispevki arheologinje in nekdanje ravnateljice muzeja Elice Boltin Tome o izkopavanjih v Predloki pri Črnem Kalu v 70. in 80. letih, kjer so našli prve slovanske grobove v Istri. Podprli so tudi knjigo Slobodona Simića-Sime o solinarskih plovilih in izdali knjigo Gorazda Humarja o nekdanjem piranskem dvižnem mostu.
Med pomembnimi projekti pod Jurijevim vodstvom je obnova nekdanjega državnega skladišča soli Monfort, v katerem se je rodil nov Infocenter, obnovljena je bila tudi stalna zbirka v njem. V drugi kampati Monforta načrtujejo gradnjo oglednih depojev, pa seveda boljših pogojev za obstoječo zbirko športnih jadrnic. Infocenter je bil lep primer uspešne projektne naložbe, s spodnjimi prostori, kjer je na ogled interaktivna razstava o solinah in prevozu ter skladiščenju soli, ter večfunkcionalno dvorano v prvem nadstropju za predavanja, simpozije, predstavitve, delavnice in razstave. Infocenter je zelo zaživel, prav tako zbirki tradicionalnega ladjedelstva ter vodnih športov, ki ju obiskuje vse večje število obiskovalcev.
Posebej ponosen je Franco Juri na obnovo jadrnice Galeb. Ko je prevzel funkcijo pred 12 leti, je bil Galeb privezan pred muzejem brez jambora in kazal znake propadanja. Po obnovi leta 1995 se je do leta 2007 aktivno udeleževal regat starodobnih plovil, nato pa je nesreča z jamborom zapečatila usodo jadrnice. Nastala je dilema, ali bi jadrnico muzealizirali ali obnovili. Zavedajoč se želje darovalcev jadrnice Pina in Pie Mlakar, da bi Galeb ponovno zaživel na morju, so se odločili za obnovo. Večji del sredstev so prispevali sami, del pa tudi ministrstvo, Občina Piran in nekaj sponzorjev. Ladjedelska mojstra Odilo Simonit in Paolo Skabar sta svetovala utrditev že šibkega trupa z vezanimi ploščami mahagonija, kar se je izkazalo za zadetek v polno. Ohranili so 80 % materiala barke, hkrati pa so trupu omogočili trdnost in varnost. Sanirana je bila kobilica, zgrajena nov jambor in bum. Po obnovi je bila jadrnica spet primerna za regate. Vzdrževanje plovila ima svojo ceno, prav tako delo tistega, ki za barko skrbi in z njo kompetentno pluje. Sklenili so pogodbeno razmerje z Janijem Maticco, ki je vzdrževalec in krmar, ob tem pa veliko prostovoljnega angažiranja s strani ostalih članov posadke, ki se je uspešno udeležila zadnjih regat.
Pomemben projekt je bil tudi Mala barka 2, ki je bil ocenjen kot najboljši projekt iz programa Interreg Hrvaška-Slovenija. Z njim so zgradili istrski topo, pripravili skupaj s hrvaškimi partnerji koristen fond pomorskih podatkov in pridobili Infocenter v Monfortu. Hkrati so se tkale pristne jadranske prijateljske vezi.
V času Jurijevega mandata je muzej sodeloval tudi na Dnevih v zalivu v Starem Gradu na Hvaru, kjer so se predstavili z interaktivno razstavo in topom Adria. To je bil primer dobre prakse, kjer se kulturno-turistični dogodek zavestno prepleta s popularizacijo skupne jadranske pomorske dediščine. S topom Adria, ki je bil zgrajen v projektu Mala barka 2 in prepuščen uporabi Fakulteti za pomorstvo in promet, so zastopali barve pomorskega muzeja in fakultete na različnih dogodkih in regatah.
Prihodnost muzeja: Izzivi in pričakovanja
Franco Juri se ob koncu svojega dvanajstletnega mandata poslavlja z občutkom zadovoljstva. Poleg administrativnih in finančnih kazalnikov, ki kažejo pozitivno poslovanje, je muzej pod njegovim vodstvom postavil številne priložnosti in izzive za prihodnost. Kolektiv je dobro uigran in motiviran.
Njegovo mesto bo začasno prevzel Uroš Hribar, dosedanji kustos za tehnično dediščino. Imenovanje novega direktorja je v pristojnosti piranske občine. Kot je pojasnil vodja urada za družbene dejavnosti na piranski občini Matej Knep, ki je bil tudi član komisije za izbor, na občini od novega direktorja pričakujejo dobro poznavanje in spoštovanje mednarodno uveljavljenih etičnih standardov, obvladovanje strokovnih področij ter poslovnih procesov, kot sta upravljanje in iskanje finančnih in kadrovskih virov. Pomorski muzej Sergej Mašera predstavlja namreč zelo pomembno ustanovo v občini, ki upravlja izredno veliko muzejsko zbirko.
Franco Juri si želi, da bi muzej v prihodnje vodila oseba, ki dobro pozna delovanje in problematiko te ustanove ter bi nadgrajevala dosežene rezultate. Prihodnost muzeja bo nedvomno zaznamovalo nadaljnje ohranjanje bogate pomorske dediščine, raziskovanje novih pristopov k njeni prezentaciji ter krepitev sodelovanja z lokalnim okoljem in mednarodno skupnostjo.
Mednarodno sodelovanje in raziskave
Pomorski muzej Sergeja Mašere sodeluje tudi v mednarodnih projektih, ki raziskujejo ključna vprašanja pomorske dediščine in okolja. Eden takšnih je mednarodni projekt Teamforadris, ki skuša raziskati vzroke množičnega pogina školjk klapavic, ki ogroža gojenje školjk po Sredozemlju in tudi v Jadranskem morju. V projektu sodelujejo tudi slovenske ustanove: Veterinarska fakulteta v Ljubljani, Morska biološka postaja Piran in Zavod YouSea.
Raziskovalci z Morske biološke postaje Piran in Univerze v Mariboru so se posvetili vprašanju, kako segrevanje morja in druge posledice podnebnih sprememb vplivajo na podvodne gozdove rjavih alg v Jadranu. Z ugotovitvami, da višje temperature morja in spreminjajoče se okoljske razmere vse bolj omejujejo primerna območja za njihovo rast, opozarjajo na potrebo po ukrepih za ohranjanje morskih ekosistemov.
Slovenska pomorska dediščina: Od Vzhodne Azije do sodobnosti
Raznoliki spominski in okrasni predmeti, kot so porcelan, lakirani predmeti, pahljače, razglednice, fotografije, vezenine in svilena oblačila, ki so jih pomorščaki s slovenskega prostora od sredine 19. stoletja do 60. let 20. stoletja prinašali s svojih dolgih potovanj po Vzhodni Aziji, predvsem iz Kitajske in Japonske, predstavljajo manj znano, a bogato poglavje slovenske pomorske dediščine. Te predmete, ki se prepletajo tudi z življenjskimi zgodbami pomorščakov, podrobneje opisuje znanstvena monografija štirih avtoric z naslovom "Kanček Vzhodne Azije".
Prihodnost slovenskega ladjarstva
V luči nedavnih poročil o predlogu za likvidacijo Splošne plovbe s strani nemške družbe Doehle, je vprašanje novega slovenskega ladjarja še kako aktualno. Slovenski državni holding bo v letošnjem letu na pobudo Ministrstva za infrastrukturo pripravil študijo izvedljivosti ustanovitve ladjarske družbe, kar predstavlja pomemben korak k ponovni vzpostavitvi močne slovenske pomorske identitete na mednarodnih vodah.
Biodiverziteta slovenskega morja: Skriti zakladi
V slovenskem morju živi kar 13 odstotkov vseh vrst Sredozemlja, kar potrjuje izjemno biotsko raznovrstnost našega morja. Kljub izzivom, s katerimi se soočamo ob upadu biodiverzitete na planetu, nam narava pred domačim pragom še vedno ponuja neverjetne zgodbe. Te v svojem novem obsežnem delu z naslovom "Zgodbe iz divjine" nizajo najvidnejši slovenski morski biologi, kot je dr. Lovrenc Lipej. Njegovo delo združuje znanstveno ostrino, ljubezen in odgovornost do narave, esejistično pripoved in kančke humorja, popeljal nas bo skozi naravno bogastvo Slovenije, Istre in našega Jadranskega morja.