Nagib Mahfuz (1911-2006), egiptovski pisatelj, katerega ime je v slovenščini včasih zapisano tudi kot Nagib Mahfuz, je s svojim obsežnim literarnim delom pustil neizbrisen pečat v svetovni književnosti. Leta 1988 je kot prvi in do sedaj edini arabski avtor prejel Nobelovo nagrado za književnost, s čimer je zasluženo priznal njegov izjemen doprinos k razvoju arabske književnosti in jezika. Njegovo pisanje, ki ga zaznamujejo psihološka prodornost, kritična analiza in analitičen pogled na družbene spremembe, je pogosto postavljalo ogledalo lastni državi, obenem pa razbijalo stereotipe o eksotičnem Vzhodu. Mahfuz je s svojo umetnostjo dokazal, da smo si ljudje kljub različnim kulturnim in zgodovinskim okoliščinam v svoji srži zelo podobni.
Vzpon Literarnega Mojstra: Od Zgodovinskih Romanov do Eksperimentiranja
Mahfuzovo pisateljsko pot je zaznamoval postopen razvoj, ki se je začel z zgodovinskimi romani. Sledilo je t. i. realistično obdobje, ki ga je kronala monumentalna Kairska trilogija. Ta obsežno delo, ki ga sestavljajo romani "Pot med palačama", "Palača poželenja" in "Cukrarska ulica", je natančno in občuteno naslikalo vsakdanji utrip starodavnega Kaira in življenje treh generacij patriarhalne družine Ahmeda Abd el-Džavada. Romani, napisani tik pred revolucijo leta 1952, so bili objavljeni nekaj let kasneje in so s svojo slikovitostjo ter psihološko prepričljivostjo likov, med katerimi je postal celo sam izraz "Si Sajed" sinonim za tiranskega očeta, močno vplivali na bralce in celo na sam jezik. Trilogija ne ponuja le bogastva oseb, temveč izrisuje tudi zemljevid ulic, prostorov, običajev, jedi in čustvovanj, ki se skozi četrt stoletja burnih družbenih sprememb nenehno spreminjajo, kar je še posebej vidno pri položaju žensk v egiptovski družbi.
Po Kairski trilogiji je Mahfuz s svojim naslednjim romanom "Otroci naše ulice" (Awlad haratina), dokončanim leta 1959, šokiral domačo javnost. Ta roman, ki ga je Univerza Al-Azhar označila za bogokletnega zaradi njegove alegorične obravnave Boga in treh monoteističnih religij, predstavlja prelomnico v avtorjevem slogu. Zanj je postala značilna bolj ohlapna struktura in izrazitejše eksperimentiranje z jezikom, kar se odraža v romanih, kot so "Tat in psi" (El-liss wa el-kilab), "Klepet na Nilu" (Tharthara fauqa el-Nil) in "Miramar".
Kratke Zgodbe: Zrcaljenje Človeške Duše in Družbenih Razmer
Mahfuz je bil ploden tudi na področju kratke proze, za katero so značilne obravnava eksistencialnih vprašanj in osupljive stilistične rešitve. Njegovi deli, kot sta zbirki "Taverna pri Črni mački" in "Pod nadstreškom", dobro prikazujejo elemente absurda, ki so zaznamovali njegovo poznejše obdobje.
V slovenščino sta v prevodu Mohsena Alhadyja in Margit P. Alhady poleg Kairske trilogije prevedeni še zbirki "Ogledala" in "Pravi čudež". Zbirka "Ogledala" iz začetka sedemdesetih let sestavlja petdeset pet abecedno urejenih pripovedi, ki v grobih potezah prikažejo pisateljeve znance, vsaka pa nosi ime po eni od njih. Ta struktura, kot pojasnjuje prevajalka Marina Zorman v spremni besedi, izhaja iz arabske pripovedne tradicije leksikografsko urejenih biografij, najstarejše zvrsti arabskega zgodovinopisja. Vendar pa Mahfuzovi "junaki" niso znamenite osebnosti, temveč običajni ljudje: uradniki, sleparji, učitelji, gospodinje, študentje, otroci, umetniki. Pisatelj jih skozi spominske okruške spremlja skozi daljše časovno obdobje, od otroštva do starosti ali smrti. Veliko pozornosti posveča njihovi zunanjosti, ki jo dojema kot ogledalo osebnosti, a tudi pri podajanju značaja ostaja bolj pri opisu kot pri psihoanalizi, kar je osvežujoče za sodobnega bralca. Kljub tej "površinskosti" so njegovi besedni portreti živi in povedni, skozi njih pa prosevajo lucidni vpogledi v naravo človeka in družbe, pogosto zapisani v obliki filozofskih modrosti. Mahfuzovi junaki niso osredotočeni nase, ampak se družijo v salonih in kavarnah ter vneto debatirajo, kar se odraža tudi v strukturi dela, kjer se glavni junak posameznega poglavja v naslednjem pojavi kot statist. Vsi skupaj tvorijo kapilarno prepletenost zgodb, ki se vzajemno sodoločajo.
Zbirka "Pravi čudež", ki jo je prav tako prevedel Mohsen Alhady in Margit P. Alhady, vsebuje osemnajst novel, ki zrcalijo egiptovsko družbo skozi čas in obravnavajo raznolike teme. V noveli "Šepet norosti" spoznamo moškega, ki svobodo razume kot možnost početi, kar hoče, ne da bi se oziral na druge. Podobna samovolja in želja po čutnem uživanju prevzameta tudi slugo Ibrahima v noveli "Božji svet", ki ukrade zaslužek celega oddelka, si za nekaj dni pričara iluzijo razkošnega življenja, krivdo za svoje dejanje pa naprti Bogu. Zgodba "Brez začetka in konca" se dotika izkoriščanja verskih čustev za doseganje družbenega položaja, odnosa med očetom in sinom, različnih vrednot mlajšega in starejšega rodu ter nevarnosti nasilja zaradi ideološke zaslepljenosti. O tem, kako se takšna zaslepljenost lahko prelevi v terorizem, govori novela "Tajna organizacija". "Ljubezen na Planoti Piramide" prikaže, kako je lahko revščina ovira na poti do poroke v egiptovski družbi. V noveli "Zabalavi" pripovedovalec resno zboli in si želi stika s svetnikom Zabalavijem. Po obisku številnih vrat in poslušanju raznih nasvetov njegovo iskanje ne obrodi sadov. Šele ko se na zahtevo romarja napije in zaspi v krčmi, ga Zabalavi res obišče in ga skuša prebuditi. Margit P. Alhady v spremni besedi pojasnjuje, da novela obravnava iskanje Boga v svetu, ki se zdi, da je pozabil Nanj. V tej noveli so zarisane stvari, ki dobijo kompleksnejšo obravnavo v romanu "Pot".
Pisateljev Svetovni Odmev in Zapuščina
Mahfuzov opus, ki obsega 34 romanov, več kot 350 kratkih zgodb, ducate filmskih scenarijev in pet gledaliških iger, je bil v veliki meri psihološko prodoren, kritičen in analitičen prikaz razvoja Egipta v 20. stoletju. Posebej se je posvetil psihološkemu vplivu družbenih sprememb na mišljenje in življenje običajnih ljudi. Njegovo pisanje je bilo vedno brezkompromisno, nastavljalo je ogledalo državi in hkrati razbijalo stereotipizirano "branje" Egipta zunaj njegovih meja.
Kljub temu, da je bil po končanem študiju filozofije vse življenje zaposlen kot državni uslužbenec in je bil v javnem življenju precej apolitičen, njegovo pisanje ni bilo. Slednje je bilo vir tudi sporov z verskimi oblastmi, zaradi česar so bila njegova dela dolgo časa prepovedana. Leta 1994 ga je pred njegovim domom v vrat zabodel verski fanatik, a je napad preživel. Svojim delom je ostal zvest do konca, v nekem intervjuju je dejal: "Če me bo želja po pisanju kdaj minila, bi rad, da bi bil to moj zadnji dan." Umrl je leta 2006 v starosti 95 let v Kairu, pokopan pa je bil z državnimi častmi.
Mahfuzov slog je zaznamovan s posebnim pripovednim jezikom in tokom, jedrnatostjo, razgibanostjo, svojsko stavčno skladnjo, kratkimi, učinkovitimi opisi ter domišljenim, dinamičnim in dramatičnim dialogom, ki ga dopolnjujejo lirični premolki in razmišljanja, kar vse skupaj daje pripovedi poseben ritem. Njegova dela so odraz burnih političnih in socialnih sprememb, ki jih je Egipt doživel od revolucije 1919 do arabske vojne leta 1967. V teh delih neprizanesljivo spregovori o licemerstvu, korupciji, oportunizmu in pohlepu, a kljub ostri kritiki je v njegovih besedah čutiti tudi blag optimizem, vero v demokracijo in kulturo. Nagib Mahfuz je s svojo literaturo ponudil vpogled v dušo Egipta in človeške narave, ki ostaja aktualna tudi danes.