Valvasorjeva nagrada: Priznanje za izjemne dosežke v slovenskem muzealstvu

Valvasorjeve nagrade predstavljajo najvišje priznanje za izjemne dosežke v slovenskem muzealstvu. Te nagrade se podeljujejo muzejskim ustanovam, njihovim sodelavcem, prostovoljcem in donatorjem, ki s svojim delom pomembno prispevajo k ohranjanju, raziskovanju in predstavljanju slovenske naravne in kulturne dediščine. Njihov izvor sega v leto 1971, ko jih je Skupnost muzejev Slovenije prvič podelila ob 150-letnici nastanka Kranjskega deželnega muzeja, prvega muzeja na Slovenskem. Od leta 1998 naprej podeljuje nagrade Slovensko muzejsko društvo, običajno na predvečer mednarodnega dneva muzejev, 18. maja, v eni izmed muzejskih ustanov v Ljubljani.

Proces izbire nagrajencev je skrbno zastavljen. Komisija vsako leto objavi razpis, običajno okoli 20. januarja, na podlagi katerega nato izbere nagrajence za preteklo leto. Ta sistem zagotavlja, da so priznanja podeljena zaslužnim posameznikom in ustanovam, ki so izkazali izjemno predanost muzejski dejavnosti.

Vrste Valvasorjevih priznanj

Paleta Valvasorjevih priznanj je široka in zajema različne vidike muzejskega dela ter prispevkov k dediščini:

• Valvasorjeva častna priznanja: Ta priznanja so namenjena posameznikom in ustanovam za posebne zasluge, še posebej za posredovanje ali podaritev obsežnejših zbirk ali pomembnih delov premične naravne in kulturne dediščine ali spomenikov večje vrednosti muzejem. Ta kategorija poudarja pomen donacij in strokovnega posredovanja dragocenih dediščinskih enot.
• Valvasorjeve diplome: Te diplome prejmejo organizacije, podjetja in posamezniki za svoje zasluge pri realizaciji muzejskih projektov, donatorstvu in sponzorstvu. Priznavajo ključno vlogo zunanjih partnerjev pri podpori muzejskim iniciativam.
• Valvasorjev nagelj: Ta nagrada je namenjena projektom, ki posebej izpostavljajo socialno empatijo. Poudarja pomen muzejev pri ustvarjanju družbene povezanosti in razumevanja.
• Slovenski muzej leta: Ta nagrada je namenjena muzejem kot ustanovam, ki so v preteklem letu izkazali najvišjo kakovost in inovativnost pri svojem delovanju.

Vsaka od teh kategorij odraža različne načine, na katere lahko posamezniki in organizacije prispevajo k bogastvu in dostopnosti slovenske kulturne in naravne dediščine.

Zgodovina in razvoj Valvasorjevih nagrad

Ustanovitev Valvasorjevih nagrad je bila pomemben korak k formalnemu priznanju in spodbujanju kakovosti v slovenskem muzealstvu. Leta 1983 je Matija Murko predlagal pregled in noveliranje pravilnikov za Valvasorjeve nagrade, saj je Sergej Vrišer ta pravilnik označil za sorazmerno starega. Ta pobuda je odražala željo po prilagajanju nagrad sodobnim potrebam in standardom muzejske stroke.

Že od samega začetka so nagrade poudarjale pomen posameznikov, ki so pustili neizbrisen pečat na področju muzealstva. Med prvimi dobitniki so bili posamezniki, katerih delo je bilo ključno za razvoj muzejev v različnih regijah Slovenije.

Na primer, zasluge za razvoj muzejev na Dolenjskem je imel posameznik, ki je ustanovil in vodil Dolenjski muzej ter Dolenjsko galerijo, hkrati pa pomagal pri razvoju Posavskega in Belokranjskega muzeja. Njegovo delo je bilo temelj za vzpostavitev močne muzejske mreže v tem delu Slovenije.

Drugi pomemben ustvarjalec muzejske službe je bil kustos nekdanjega Deželnega muzeja in dolgoletni ravnatelj Narodnega in Mestnega muzeja v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni je bil eden najbolj prizadevnih graditeljev muzejske službe na Primorskem. Njegovo delo je vključevalo ustanovitev dokumentacije za zgodovino šolstva v šolskem muzeju.

Na področju preučevanja NOB (Narodnoosvobodilne borbe) je pomemben doprinos k muzealstvu prinesel posameznik, ki je leta 1950 dobil nalogo, da v Pokrajinskem muzeju v Celju ustanovi oddelek, posvečen tej tematiki. Zaradi obširnega gradiva se je zavzel za samostojni muzej NOB, kar je pripomoglo k bolj celovitemu prikazu tega pomembnega obdobja slovenske zgodovine. Sodeloval je tudi s Posavskim muzejem že kot študent in preučeval NOB v gornje Dravski, Mislinjski in Mežiški dolini.

Na področju arheologije in preparatorstva je deloval posameznik iz kolske družine v Spodnji Hajdini. Po letu 1935 je sodeloval na vseh izkopavanjih na ptujskem ozemlju pod vodstvom priznanih arheologov. Njegova ključna vloga je bila konzervacija večine arheološkega gradiva za Posavski, Belokranjski in zlasti za Dolenjski muzej, s čimer je omogočil ohranjanje in nadaljnje raziskovanje bogate arheološke dediščine.

V 50. letih prejšnjega stoletja je posameznik postavil temelje takratnemu muzeju v Piranu, ki se je iz lokalno zasnovane zbirke razvil v današnji specialni muzej slovenskega pomorstva. Njegovo delo je bilo ključno za vzpostavitev ustanove, ki danes predstavlja bogato pomorsko dediščino.

Med zaslužnimi posamezniki je tudi tisti, ki je zbral in postavil prvo sodobno urejeno vseslovensko zbirko modnih oblačil in uniform, kar predstavlja pomemben prispevek k etnografskemu in zgodovinskemu razumevanju oblačenja skozi čas.

Inovativni pristopi k postavitvi razstav so prav tako prepoznavni. Eden od posameznikov je bil iniciator nove postavitve razstavnih zbirk Prirodoslovnega muzeja na ekološki podlagi, s poudarkom na osveščanju šolajoče se mladine. Prav tako si je prizadeval približati Etnografski muzej publiki z večjim številom razstav, kar je povečalo njegovo družbeno relevantnost.

Pomembno vlogo pri pomoči drugim ustanovam je imel posameznik, ki je pomagal urediti zbirke drugim muzejem in kulturnim ustanovam. Njegova strokovna pomoč je bila dragocena za številne institucije. Poleg tega je raziskoval afriško kulturo in s tem seznanjal domačo javnost preko televizije in tiska, za kenijsko vlado pa je izdelal ekspertizo o vključevanju kulturnih dobrin v turistično ponudbo.

Na področju konzervacije je bilo pomembno delo pri smiselni izgradnji laboratorija Narodnega muzeja, ki je postal osrednja ustanova na področju konservacije kovin, organskih snovi in keramike.

V Narodni galeriji je od leta 1951 delovala kustosinja, ki je kasneje postala ravnateljica. Sodelovala je z drugimi muzeji in galerijami, predavala po Sloveniji in otvarjala potujoče razstave, s čimer je širila umetniško znanje in dostopnost.

Pred drugo svetovno vojno je bila posameznica članica muzejskega društva za takratna politična okraja Brežice in Krško. Z možem je ustvarila prvo muzejsko zbirko v Posavju, po vojni pa se je vrnila k muzejskemu delu in oral ledino s postavitvijo Lovskega muzeja.

V celjskem muzeju je od leta 1955 kot kustosinja delala posameznica, ki se je ukvarjala z izvenevropsko zbirko Alme Karlin, celjsko umetno obrtjo, zapuščino celjskih grofov in starimi grafikami muzeja. Bila je predhodnica celjske spomeniškovarstvene službe in občasno prirejala razstave sodobne umetnosti.

Na nastanek muzeja v Kranju in njegove knjižnice je imel zasluge posameznik, ki je s potujočimi razstavami želel približati likovno umetnost podeželju. Njegovo muzejsko in galerijsko delo je bilo vezano na Škofjo Loko, kjer je bil ravnatelj loškega muzeja.

Ob ustanovitvi Umetnostnega paviljona v Slovenj Gradcu v letih 1955/1956 je posameznik postal njegov vodja. Pred tem je bil osnovnošolski likovni učitelj, s čimer je že gojil zanimanje za umetnost pri mladih.

Posameznica, ki je ob prejemu nagrade že 17 let delovala v Prirodoslovnem muzeju, je izkazovala posebno zanimanje za delo z mladimi in sodelovala s Prirodoslovnim društvom.

Muzealec, ki je bil to od leta 1956, je najprej deloval kot kustos in vodja oddelka pri Pokrajinskem muzeju v Mariboru. Leta 1958 je prevzel vodenje novoustanovljenega Muzeja narodne osvoboditve Maribor, pod njegovim vodstvom pa se je muzej razvil v pokrajinsko ustanovo s petimi zunanjimi izpostavami.

V Goriškem muzeju, ki ga je vodil od leta 1965, je posameznik vnesel raziskovalno delo. Kariero je začel kot kustos arheolog, bil je konservator v Zavodu za spomeniško varstvo, leta 1970 pa je postal ravnatelj Narodnega muzeja. Leta 1975 je začel poučevati na oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.

Muzealka je postala že kot študentka. Med drugim je prevajala strokovne tekste v nemščino. Drugemu muzealki, ki je postala to leta 1961, je do leta 1974 bila kustosinja za dokumentacijo, nato pa je postala ravnateljica. V tej ustanovi je delala od diplome.

Posameznik, ki je najprej vodil OŠ v Kostanjevici na Krki, je med drugim pridobil umetnine Božidarja Jakca ter Toneta in Franceta Kralja. Leta 1954 je po diplomi postal kustosinja in upravnica Tolminskega muzeja. Leto kasneje je odšla v Prekmurje, kjer je bila edina muzealka. Tam je ustanovila muzej, ki je sprva imel le 20 predmetov v stari molilnici luteranske cerkve. Leto kasneje se je muzej preselil v prostore na gradu. Šest let je vodila razstavni paviljon v Murski Soboti.

Pomemben prispevek k ohranjanju tehnične in industrijske dediščine je imel posameznik, ki je prispeval k ohranitvi Klavž na Idrijci in Belci, vodne črpalke Kamšt in edinega primerka stare idrijske rudarske hiše. Poskrbel je tudi za odkup Bevkove domačije v Zakojci. Varovanje zgodovinske dediščine je povezal z okoljem, kar dokazujejo primeri Partizanske bolnišnice Franja, Tiskarne Slovenija in Divjega jezera pri Idriji. Zamislil si je tudi slikarsko kolonijo v Idriji.

Švicarski državljan je s svojo donacijo 50 urejenih grafičnih zbirk od 15. do 19. stoletja obogatil slovensko muzejsko zakladnico.

V Narodnem muzeju je od leta 1974 delal posameznik, ki je tam od leta 1959 bil nekaj let prvi in edini zgodovinar. Knjižnico je vodil od leta 1964.

Na področju umetnostne zgodovine je posameznica raziskovala delo domačih in tujih slikarjev ter bila poznavalka srednjeveškega stenskega slikarstva. Na oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete je predavala praktično muzeologijo in vodila tečaje za turistične vodnike.

Etnografsko gradivo iz tržaškega zaledja je zbiral posameznik, ki je s tem ohranjal tamkajšnje slovensko izročilo.

Uspešno sodelovanje pri odkrivanju italijanskih tatov, ki so vlomili v Dolenjski muzej in odnesli okoli 100 predmetov iz halštatskega obdobja, ter uspešno vračanje ukradenih predmetov tudi Narodnemu muzeju, priča o pomembnem prispevku k varovanju dediščine.

Pretekli dobitniki in njihovi dosežki

Valvasorjeva nagrada in priznanja so skozi leta prepoznali številne izjemne projekte in posameznike. Med pomembnejše nagrajene razstave spadajo:

• Podobe družabnosti (od 6. oktobra 2005 do 29. januarja 2006): Ta razstava je raziskovala družabne prakse in njihovo vizualno predstavitev.
• Steklena sled - dediščina pohorskega stekla (od 25. maja do 31. oktobra 2005): Razstava je osvetlila bogato dediščino pohorske steklarske tradicije.
• Ivan Napotnik 1888 - 1960: Iz javnih in zasebnih zbirk: Razstavljena v Galeriji Velenje (od 10. marca do 14. junija 2006) in Narodni galeriji Ljubljana (od 14. marca do 18. junija 2006), je ta razstava predstavila delo pomembnega umetnika.
• Umetnine iz Prekmurja, od romanike do modernizma: Občasna razstava v Pokrajinskem muzeju Murska Sobota (od 5. februarja do 30. aprila 2006) je izpostavila umetniško bogastvo Prekmurja.
• Napoleon rezhe Iliria vstan! - ob 200 letnici ustanovitve Ilirskih provinc: Ta občasna razstava v Mestnem muzeju Ljubljana (od 12. maja do 31. oktobra 2009) je obeležila pomemben zgodovinski dogodek.
• Pod Napoleonovim orlom, 200 let ustanovitve Ilirskih provinc: Razstava v Narodnem muzeju Slovenije (od 14. oktobra 2009 do 28. februarja 2010) je nadaljevala tematiko Ilirskih provinc.
• Arhitektura 19. stoletja: Razstavno-založniški projekt, ki je poudaril pomen arhitekturne dediščine 19. stoletja.
• Spominska cerkev Sv. Trojice v Bohinju: Razstava, posvečena tej pomembni kulturni in zgodovinski dediščini.
• Helena Vurnik: Razstava, ki je predstavila delo te umetnice.
• Ivan Kobilca: (1861-1926): Razstava, posvečena življenju in delu tega pomembnega slovenskega slikarja.
• Oblikovanje razstave za projekt 26.: Priznanje za inovativno postavitev razstav.
• Stalna razstava Živeti skupaj: Priznanje za dolgoletno postavitev, ki nagovarja obiskovalce.
• Osrednja razstava Od korzeta do žaketa: Razstava, ki je na zanimiv način predstavila razvoj oblačilne kulture.

Pomemben prispevek k muzejski dejavnosti so pokazali tudi posamezniki in ustanove, ki so prejeli Valvasorjeva častna priznanja in diplome:

• Ana Gomolj: Metličanka, ki je s svojim delom v Belokranjskem muzeju pustila pomemben pečat. Po končani osnovni šoli je postala gospodinjska pomočnica, nato pa se je zaposlila v muzeju, kjer je začela delati 16. aprila 1972.
• Agata Freyer Majaron in Rok Freyer: Potomca Henriete, ki sta prejela priznanje za življenjsko delo na področju planinske in krajevne muzejske dejavnosti v Mojstrani. Po drugi svetovni vojni sta sistematično zbirala zgodovinsko gradivo s področja planinstva in krajevne zgodovine.
• Marjan Ciglič: Fotoreporter Dnevnika, ki je med letoma 1958 in 1998 za Dnevnik naredil okoli 300.000 posnetkov. Njegova dokumentarna bera zajema od pomembnih političnih dogodkov do bežnih vsakodnevnih utrinkov. Muzej novejše zgodovine je obsežno gradivo razvrstil v 23 tematskih sklopov. Časopisna družba Dnevnik je prepoznala neprecenljivo vrednost Cigličevega bogatega arhiva in zanj našla najprimernejšega varuha.
• Janez J.: Priznan za donacijo pohištva, ur, drobnih predmetov in slik iz 19. stoletja.
• ICOM - CIMUSET, ICTOP, MPR: Organizacije, ki so prejele priznanje za izvedbo treh letnih konferenc v Ljubljani od 12. do 17. julija.
• Delo, d.o.o.: Podjetje, nagrajeno za sodelovanje pri projektu Muzejska pot Dotakni se!.
• Družina Caharija: Priznanje za donacijo Slovenskemu etnografskemu muzeju (predmeti treh rodov družine Caharija iz Nabrežine pri Trstu, ki so se z ribolovom ukvarjali do 70. let 20. stoletja).
• Tehniški muzej Slovenije: Prejel je priznanje za posebne zasluge pri popularizaciji varstva kulturne dediščine, saj jim je bila podarjena celotna mehanična delavnica v Rožni dolini, v kateri so od leta 1928 izdelovali stroje za obdelavo kovin.
• Študentka Inkluzivne pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem: Prejela je priznanje za izjemen dosežek na področju snovanja in izdelave tipne umetniške slike za osebe s slepoto in slabovidnostjo. V okviru magistrskega dela je izdelala repliko slike Toneta Kralja z naslovom Srečanje.
• Interdisciplinarni projekt Kam je izginil postiljonov poštni rog?: Priznanje za inovativno raziskovanje in predstavitev teme.
• Zbiralec mariborskega domoznanskega gradiva: Nagrajen za javno dostopnost zasebne domoznanske zbirke iz obdobij od 16. do sredine 20. stoletja.
• Donacija zbirke 176 steklenih obtežilnikov iz steklarn 19. in 20. stoletja: Priznanje za izjemno donacijo, ki bogati muzejske zbirke.

Razvoj muzejske dejavnosti v Sloveniji

Ustanovitev Prirodoslovnega društva v Ljubljani leta 1839 (sprva kot Društvo kranjskega deželnega muzeja) je pomenila pomemben mejnik v organiziranem naravoslovnem delovanju v Sloveniji. Čeprav lahko korenine segajo še globlje v zgodovino, je ta datum označil začetek nepretrganega delovanja današnjega Prirodoslovnega društva Slovenije. Leta 1864 se je društvo preimenovalo v Muzejsko društvo za Kranjsko, a se ta poteza ni izkazala kot najboljša, saj se je društvo leta 1929 razdelilo na prirodoslovno in zgodovinsko sekcijo.

V desetletjih svojega delovanja je društvo doživljalo različne notranje organizacijske spremembe in širilo ali ožilo področje svojega delovanja. Nastajale so sekcije, ki so pogosto prerasle v samostojna društva ali pa zamrle. V obdobjih med obema vojnama je društvo izdajalo "Prirodoslovne razprave", edino tedanje znanstveno glasilo za področje favne, flore in geologije. Leta 1937 je društvo objavilo spomenico v zvezi s pripravo na ustanovitev ljubljanske akademije znanosti in umetnosti, s poudarkom na potrebi po ustanovitvi matematično-prirodoslovnega razreda.

Najstarejša dejavnost društva je bila strokovna podpora naravoslovnim mentorjem in spodbujanje šolajoče se mladine k raziskovalnemu delu preko naravoslovnih krožkov. Prvi predvojni krožek je nastal leta 1934 na ljubljanski realki, drugi pa na dekliški gimnaziji Poljane. Po drugi svetovni vojni so se krožki razširili na številne srednje in osnovne šole. Društvo je preko glasila "Proteus" mladim krožkarjem dajalo napotke za delo. Zgodnja oblika dela z mentorji so bili seminarji, od leta 1963 pa tudi terenske ekskurzije s strokovnjaki, na katere so bili sprva vabljeni le pedagogi mentorji, kasneje pa skupaj z njimi tudi najbolj prizadevni krožkarji. To je bila društvena nagrada za celoletno prostovoljno delo v šoli. V letih od 1979 do 1992 je društvo za nekatere od nagradnih ekskurzij pripravljalo posebne razmnožene vodnike, po katerih so lahko mentorji sami ponovili ekskurzijsko pot. Današnje razmere delu v krožkih niso naklonjene, saj zahtevajo veliko časa in vztrajnosti.

Več kot desetletje je pod okriljem društva potekala mladinska raziskovalna akcija "Okolje v Sloveniji". Začela se je leta 1974 s projektom "Voda", leta 1977 je sledil "Zrak" in leta 1982 še "Tla". Za vsakega od navedenih projektov je bilo pripravljenih več razmnoženih ali tiskanih priročnikov, za projekt "Voda" pa tudi pripomočki za terensko delo in kemikalije. V spomin na pokojnega predsednika prof. dr. Rajka Kavčiča sta njegova sestra Tilka in Ljudmila Kavčič dolga leta društvu darovali denarni prispevek. Z njunim soglasjem je društvo to darilo namenilo mladim naravoslovnim piscem v Proteusu, nagrado pa poimenovalo Sklad Rajka Kavčiča.

Društveno življenje je bilo v posameznih obdobjih različno pestro. S predavateljsko dejavnostjo je društvo začelo že kot sekcija Muzejskega društva, ki so se tedensko odvijala v predavalnici Univerze v Ljubljani. Tudi v prvih povojnih letih so bila strokovna predavanja zelo priljubljena, vendar so z razvojem množičnih občil izgubljala privlačnost in v 60. letih skoraj zamrla. Zelo priljubljene in dobro obiskane so postale organizirane celodnevne strokovne ekskurzije že pod predsednikom dr. Vinkom Strgarjem, še bolj pa pod predsedovanjem dr. Davorina Dolarja. V 90. letih, ko je Proteus z 59. letnikom (leta 1996) uvedel v okviru rubrike "Narava v tem mesecu" "rastlino in žival meseca", je društvo v svoj članski program vneslo še večerna srečanja z avtorji sestavkov, ki so rastlino oz. žival predstavili v živo. Ta srečanja so bila dobro obiskana, vendar zaradi večernih ur dostopna le članom iz Ljubljane in okolice. Zato so člani društva in pedagogi iz Celja predlagali, naj bi predstavitve ponovili še v njihovem srednješolskem centru. V letih 1998 in 1999 je društvo ta srečanja ponavljalo še v Mariboru.

Nekakšen začetek organiziranja naravoslovnih fotografov je bil društveni razpis za mladinsko naravoslovno fotografijo v okviru Evropskega leta varstva narave leta 1970. Po dobrem odzivu in uspešni razstavi je nastala društvena sekcija, ki deluje še danes. Razpisala in organizirala je veliko splošnih in tematskih razstav. Proteus je zvesto spremljal ta dogajanja na področju fotografije, ocenjeval posnetke in prinašal izčrpna poročila ali celo kataloge razstav. Za to je vrsto let skrbel Marko Aljančič, prvi vodja sekcije za naravoslovno fotografijo. O novostih v svetu je največ poročal dr. Jurij Kurillo. Naslednji vodja sekcije je bil dr. Luka Pintar, tudi sicer izjemen naravoslovni fotograf. Vodenje sekcije je nato prevzel Marjan Richter, odličen strokovnjak, organizator in urednik Proteusovega slikovnega gradiva. Nasledila ga je naravoslovna fotografinja dr. Petra Draškovič Pelc.

Dejavnost varstva narave se je začela že davnega leta 1919 z Odsekom za varstvo prirode pri tedanjem Muzejskem društvu za Slovenijo. Odsek za varstvo prirode je leta 1920 izdal spomenico z zahtevami za zavarovanje ogrožene narave, ki se je enakovredno uvrščal med programe za varstvo narave drugod po Evropi. Skupaj s Slovenskim planinskim društvom je odsek leta 1924 sodeloval pri ustanovitvi Alpskega varstvenega parka, predhodnika Triglavskega narodnega parka. Leta 1940 je društvo predložilo Dravski banovini pobudo za razširitev parka, v letih 1946 do 1961 pa so bila velika prizadevanja za obnovo in razširitev Triglavskega narodnega parka. Leta 1967 je društvo v sodelovanju z Zavodom za spomeniško varstvo SRS organiziralo široko zasnovan teden varstva narave v Sloveniji in ob tej priložnosti izdalo tudi temu tednu posvečeno številko Proteusa, ki je izšla tudi kot poseben odtis. Tedanji agilni predsednik prof. dr. Miroslav Kališnik je akcijo nadaljeval še v širšem okviru, ko je skupaj z drugimi ustanovami in društvi dosegel izid "Zelene knjige o ogroženosti okolja v Sloveniji". Knjigo je izdalo društvo s sodelovanjem že omenjenega zavoda leta 1972. Po razširitvi Triglavskega narodnega parka leta 1981 je društvo želelo uresničiti nalogo, ki si jo je zadalo še pred vojno: pripraviti in izdati naravoslovni vodnik po parku. V 90. letih, ko si je svetovna naravovarstvena srenja kot prednostno nalogo naložila ohranjanje biotske raznovrstnosti, je tudi PDS razširilo svojo dejavnost na to področje. Še pred ratifikacijo konvencije o biotski raznovrstnosti s strani naše države je društvo skupaj s Slovenskim skladom za naravo obeležilo mednarodni dan biotske raznovrstnosti, ki je bil prvič razglašen leta 1995 in ga navezalo na svojo tradicionalno prireditev Dan naravoslovcev. Vrsto let je bila to osrednja prireditev v podporo ohranjanju biodiverzitete z udeležbo visokih predstavnikov vladnih organov in znanstvenih ustanov. S podporo Ministrstva za okolje in prostor je društvo izvedlo nekaj manjših ozaveščevalnih projektov, kot so bili "Rastlina, žival in biotop leta" ali "Biodiverziteta Radenskega polja". Leta 2002 je pripravilo in izdalo tri zloženke o ohranjanju biotske raznovrstnosti v kmetijstvu, gozdarstvu in turizmu, ki jih je uredila Janja Benedik. Ob 50-letnici društva so bila uvedena naravovarstvena priznanja z namenom, da bi pohvalili prizadevanja posameznikov in organizacij ter jih spodbujali za nadaljnje delo. Zamišljena so bila kot priznanja na državni ravni, ki jih do takrat še ni bilo. Osebam namenjeno priznanje je poimenovano po Angeli Piskernik, pravnim osebam pa po Ferdinandu Seidlu. Od leta 1984 do 1998 je bilo ob društvenih prireditvah podeljenih 8 prvih in 7 drugih priznanj. Ko se je pripravljal nov zakon o ohranjanju narave, je PDS predlagalo Ministrstvu za okolje in prostor, naj jih prevzame v zakon in jim tudi formalno da ustrezno težo, vendar se je predlagatelj odločil drugače in ustanovil drugo državno priznanje.

tags: #alja #gogala #mestni #muzej